Moč besede

Karl Plemenitaš: Brez besed

Izgovorjena beseda je dejanje. Kot je igra na citre ali aktiviranje jedrske bombe. Kot ukaz (začni igrati, pritisni gumb), predlog (dobro je, da to storiš) ali spoznavno gradivo (ozavestiti stanje in ravnati v skladu s spoznavnim ustrojem človeštva), beseda ima moč. Zato je seveda od nekdaj zlorabljena. Človeštvu pa je veliko gorja prinesla tudi beseda iz ust dobronamernih bedakov (od tod stališče, da nevednež ne more biti dober, lahko je dobroželjen). Ena izmed tragičnih zablod je prepričanje, da je pri popravljanju človeka in sveta učinkovita le lepa beseda.

USODNI POMEN PRAVILNE UPORABE BESED

Zaradi pripravljenosti človeka, da namesto primerne, prave, uporabi oziroma sprejme »lepo« besedo, temelji »hipnotično« delovanje le-te. Tako pa se odpira prostor za neslutene zlorabe besed. Tudi če bi ocena: Ti si krasen fant, odvrnila kriminalca od novih kriminalnih dejanj – to sicer ni dovolj raziskano – je nedopustna. Ko je naš daljni prednik izmislil besedo, ki odraža nek občutek, stanje, dejanje, je sprožil procese učlovečevanja. Beseda je človeku zagotovila spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih ljudi. Tako so bili ustvarjeni pogoji za oplajanje človeške duhovne substance. Beseda kot most med plemenitilnimi dejanji, jih krepi in poraja nove spodbude. Ko pa je človek v nekem trenutku uporabil neprimerno besedo – namesto meč, je izgovoril citre – je prišlo do nesporazuma. Ta nesporazum pa je morda eni strani zagotovil navidezno korist, in tako se je začelo kvarjenje človeka in sveta. Slika, ki jo v naši zavesti ustvari beseda citre – igranje na citre, vonj lipovega lesa, izmenjava misli ob kozarcu vina (ali podobno, odvisno od življenjskih izkušenj in domišljije) – je spodbuda, da sprejmemo neko povabilo. Zato ni, oziroma ne bi smelo biti takoimenovanega vljudnostnega ali terapevtskega razloga za ločitev besede od vtisa, ki se v njej zrcali. Če to sprejmemo, smo udeleženci pri procesu razčlovečevanja človeka. Zato mora človek uporabljati primerne besede – v vlogi dramilca je to posebej pomembno. Tistega, ki zavestno potvarja dejstva, moramo poimenovati lažnivec. Če bi rekli, da ne govori resnice, bi uporabili neprimerno besedo in dejansko ponaredili neko stanje. Isto bi seveda storili, če bi poimenovali lažnivec tistega, ki iz nevednosti podaja neresnične informacije.

SLEDITI PLATONU IN CANKARJU

Točasna votla vljudnost je zelo moteča pri odraščanju človeka. Ljudje brez možnosti globljih doživetij, si ne upajo izgovoriti besede, ki je odraz razjedajočega obupa ali prekipevajoče sreče. S prilizljivimi besedami pa šarmirajo mrtvoudne množice, obrezdušene politike, in tako svojo votlo vljudnost vgrajujejo v pravila lepega vedenja in zakonske norme (na neprimerni besedi temelji zelo nevarna »igra«, ki jo poznamo pod imenom manipulacija).

Tone Kralj: Mati

Danes ni več lažnivcev, ni zločincev, ni moralnih idiotov, a ni niti bisernih ljudi, svetlih likov. Prvih ni, ker smo »vljudni« (spomnimo se, kaj je Cankar zapisal o slavnem italijanskem pesniku D'Annunziu, ko je ta podprl Mussolinija: »pokvarjen ... okradel narod ... opeval tatvino ...«), drugih ne more biti, ker neizgrajen človek ne pozna teh stanj (spomnimo se, kaj je Platon povedal o Sokratu: »Najboljši, najrazumnejši in najpravičnejši«).

Resnično pa lahko človeški dolžnosti sledimo in lastni obstoj opravičujemo le, če ozavestimo pomen besede. Na tem spletu bomo odgovorni do besede.