Milena Močivnik

Zgodba o Mileni Močivnik ima vse elemente svetopisemske pripovedi: večno bojevanje med Dobrim in zlim. Zato knjiga Milena živi vse močneje. Resnice o številnih junakih knjige – vsi so znane osebnosti – so naravnost šokantne.

Prelistaj knjigo Milena

Naročilo

Spektakularna akcija odvzema več kot tristo psov Mileni Močivnik je bila izpeljana 19. oktobra 2002. To dejanje je bilo nekaj mesecev prvorazredna tema vseh slovenskih medijev (ne le rumenih). Povsem razumljivo: dobro desetletje pred tem so se okrog početja Milene Močivnik lomila kopja. Javno. Za nekatere je bila redek primer visokoučlovečene osebnosti, za druge problematična (bolna zbirateljica živali ali pa: »psi so krinka za različna kriminalna dejanja«). Potem pa: kot da je nikoli ne bi bilo!

Koliko življenja – kar ne boli ni življenje – na obrazu »pasje matere«. Anej Sam in Milena Močivnik.

Pozabiti »zgodbo« Milene Močivnik, je ravnanje podobno tistemu, ko človek težko zaslužen denar vrže skozi okno. Če namreč toliko ljudi javno zagovarja tako nasprotujoča si stališča, je to dragoceno »gradivo« za razumevanje življenjskega smisla. Spoznavanje človeka. Videnja Milene Močivnik so namreč do te mere medsebojno izključujoča se, da »resnice vmes« ne more biti (predstavljajmo si: za nek geometrijski lik nekdo pravi kvadrat, drugi zatrjuje, da gre za krog). Med nami so, torej, ljudje, ki so pripravljeni lagati. In tu gre za takšne laži, ki preusmerjajo človeške usode. Ubijajo. Gre torej za zastrašujoče, peklenske, ubijalske laži. Nič novega pod Soncem, bi lahko rekli. Ampak, v tem primeru gre večinoma za ljudi iz javnega življenja, ki sooblikujejo našo stvarnost. In lahko vplivajo na usodo vsakega med nami.

Je Milena Močivnik svetli lik ali razčlovečena osebnost? Oziroma, katera skupina javno angažiranih državljanov sledi ideji pravičnosti, katera pa je zločinsko strukturirana?

Razumljivo je, da pod ognjemetov izključujočih si informacij nevtralni opazovalci niso mogli biti povsem sigurni v pravilnost odgovora. Slabo desetletje po odvzemu psov, pa so vsi junaki zgodbe o Mileni Močivnik z lastnim početjem povedali, kako je s tem.

Torej, zdaj, ko ni pranja možganov v zvezi z Mileno Močivnik, ko so le dejanja posameznikov, imamo resnico v polni jasnosti. Resnico o Mileni Močivnik, resnico o vseh glavnih udeležencih tega primera, resnico o družbi, o stanju duha ... Ne ozreti se na to ... da, to je to: težko zaslužen denar vreči skozi okno.

Spomnimo se najbolj izpostavljenih akterjev (le najbolj izpostavljenih, kajti vseh, ki so se bolj ali manj, tako ali drugače, angažirali v tem primeru, ni možno omeniti).

Kot nasprotniki Milene Močivnik so delovali: Meta Malus (jasnovidka), Roman Turnšek (predsednik Društva proti mučenju živali Trbovlje), Matjaž Urleb (predsednik Društva za zaščito živali Ljubljana), Eva Dolinar (uradnica Mestne občine Ljubljana, članica različnih živalovarstvenih organizacij), Polona Samec (članica DZZŽ Ljubljana) ...

Kot resnično skrbnico zavrženih živali so Mileno Močivnik zagovarjali: Lea Eva Müller (svetovalna direktorica WSTA London), Primož Šterbenc (univerzitetni profesor), Irena Megušar (uradnica Ministrstva za kmetijstvo), Anej Sam (samostojni ustvarjalec na področju kulture), Boštjan Pihler (ekološki aktivist iz Zasavja), Mira Omerzel Mirit (glasbenica), Tomo Korošec (univerzitetni profesor), Zlatko Pavlica (predstojnik Klinike za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete v Ljubljani), Zlata Čop (veterinarka iz Lesc), Suzana Vodnjov (predsednica Društva proti mučenju živali Koroške) ...

Nagovarjanje javnosti pa je bilo v največji meri odvisno od povezav z mediji. Prvo skupino so vztrajno podpirali: Vaso Gasar in Matjaž Kranjec (urednik oziroma novinar Nedeljskega dnevnika), Romana Dobnikar Šeruga (takrat urednica Nedela), Helena Kocmur (novinarka Dela), Marjan Raztresen in Alma Lorenz (novinarja Slovenskih novic), Glorija Marinovič (novinarka Večera), Urška Kmetec (novinarka Dnevnika), Polona Šeško (novinarka Maga), Sabina Obolnar (urednica One), Alenka Arko (novinarka POP televizije) ...

Početje Milene Močivnik so podpirali: Bernarda Jaklin in Vinko Vasle (Jana), Mirko Munda in Bojan Tomažič (7D), Miroslav Zidar (Kinolog), Borut Veselko (Kanal A) ...

V določenih trenutkih so se do Milene Močivnik opredeljevali tudi politiki in državni uradniki. Zanimivo je, da so jo trije direktorji Veterinarske uprave Republike Slovenije obravnavali različno – za Zorana Kovača in Simono Salomon je bila problematična osebnost, za Vido Čadonič-Špelič pa pozitivna. S povabilom na obisk (ki ni bil uresničen), se je do nje pozitivno opredelil tudi (takrat) predsednik države Milan Kučan.

Formalno in simbolno je odvzem psov potrdil pravilnost ravnanja nasprotnikov Milene Močivnik (protipravnost ni bila nikoli dokazana, o ne/pravičnosti se je nekaj mesecev po odvzemu le razpravljalo). Za pričakovati bi bilo, da bi bili od takrat medijsko vseprisotni (že prej so bili zelo prisotni v javnosti). Javno čaščeni, še aktivnejši na živalovarstvenem področju (prej so porabljali veliko energije za dokazovanje zlodelstva Milene Močivnik). In nasprotno: Eva Müller, dr. Šterbenc, dr. Korošec, dr. Pavlica, Megušarjeva, Pihler, Sam in drugi bi morali biti na sramotilnem stebru. Vsaj moralno obsojeni.

Žive sanje. Anej Sam z nekim prijateljem.

In zares: poglejmo, kaj so počeli vsa ta leta in kaj počnejo danes glavni junaki te svetopisemske zgodbe (svetopisemske, kajti gre za večno bojevanje med dobrim in zlim).

Milena Močivnik je preživela nekaj operacij, tudi tisto zapleteno: srca. Kljub temu in visoki starosti, njen obraz in oči izžarevajo življenjskost, še vedno je vitalna (dela šestnajst ur na dan), zbrana. In seveda skrbi za nekaj deset zavrženih psov in drugih na smrt obsojenih živali.

Prej medijska zvezdnica, Meta Malus, je izginila iz javnega življenja (le kdaj pa kdaj zasledimo kakšne njene »jasnovidne« nasvete v rumenem tisku). Romana Turnška, ki je imel dolga leta stalni prostor v »Nedeljcu« in Oni, bil neizogiben gost v pogovorih o živalski problematiki na POP televiziji in v drugih elektronskih medijih, ni več v javnosti (njegovo ime kdaj pa kdaj zasledimo v poročilih iz sodnih dvoran). Z živalovarstvene scene so izginili tudi Matjaž Urleb (za medije je bil velika moralna avtoriteta), Eva Dolinar (bila je zanimiva kot oblikovalka živalovarstvene politike MOL) in drugi iz tega kroga (npr. Mateja Lindič, Jana Turk ...). In javnost ne ve, na kakšen način skrbijo za zavržene živali, oziroma – čudeži se dogajajo – ali sploh delujejo na tem področju. V medijih kdaj pa kdaj zasledimo le Polono Samec, ki je ustanovila azil pri Horjulu. Še pogosteje – v črnih kronikah – Zorana Kovača, ki je v kazenskem postopku (sicer je v službi v Bruslju).

Enako kot ni "živalovarstvenikov", v javnosti ni niti članov poražene skupine. So pa v javnosti (vsaj nekateri) kot znanstveniki, umetniki, ekologi, glasbeniki, torej po logiki poklica. Nihče med njimi, namreč, ne deluje poklicno na področju živalovarstva – v »vojno« okrog Milene Močivnik so stopili iz etičnih, torej občečloveških razlogov.

Kako je možno, da so poraženci prisotni v javnem življenju, zmagovalci pa ne; da je javnost čedalje bolj prepričana, da smo priče še eni biblijski krivici?

Nekaj mesecev po odvzemu psov je Anej Sam izročil prebivalstvu Slovenije knjigo Milena. Potem – namesto grmenja – molk. Kako je to možno?

Spektakularna akcija takratnega direktorja VURS Zorana Kovača (dan po tem je bil »junak tedna« po izboru poslušalcev Vala 202), finančna konstrukcija odvzema psov in njihove oskrbe, delitev »plena«, dejanja zmagovalcev po odvzemu … so zagotovili Aneju Samu dodatno argumentacijo za znana stališča »poražene« (beseda je zdaj v narekovajih) skupine (Anej Sam ob izidu knjige ni bil med kandidati za osebnost tedna). Sporočilo obsežne knjige Milena (za poznavalce sicer nič novega) – Milena Močivnik je visokomoralni lik, njeni nasprotniki pa povsem razčlovečeni posamezniki – je šokiralo javnost. Iz te knjige je razvidno, da so bili vsi nasprotniki Milene Močivnik v določenem obdobju njeni častilci in za njo zbirali prostovoljna sredstva (denarna in hrano za pse), toda na svoj bančni račun oziroma za lastne trgovine s hrano za živali. Ko je Milena Močivnik ugotovila, da njeni kužki od tega nimajo nič, ali le kaj simbolnega, je odpovedovala »sodelovanje«. Z vsakim takšnim dejanjem pa si je zagotovila novega strastnega sovražnika. Iz knjige je razvidno, da je denar zedinil Malusovo, Turnška, Urleba ... Vsi so imeli »živalovarstvena« društva (čeprav je šlo za poštni predal-firme, je javnost razumela, da gre za azile) in so vedeli: ko bo Milena Močivnik dovolj razčlovečena, bo denar namenjen njenim kužkom preusmerjen na njihove račune. Metode ubijanja Milene Močivnik – tihotapi mamila v trebuh sestradanih psov; delovala kot zvodnica devetletne hčere ... – so resnično zastrašujoče. In čeprav je avtor neposreden – v poglavju Gnojna sokrvica Mete Malus, jo portretira kot »ledeno ubijalko«; Roman Turnšek je »krvožejni šakal«; Matjaž Urleb »kriminalec gandijevske podobe«; Zoran Kovač je »človek-disketa, ki bo končal v zaporu«; »pri delovanju pravne države bi bila Romana Dobnikar Šeruga že zdavnaj v zaporu« ... –, ni nihče niti poskusil zanikati knjige. Kaj šele, da bi avtorja poslal na sodišče.

Čeprav so mediji knjigo zamolčali – povsem razumljivo: številni uredniki in novinarji so tragični junaki le-te; »negativci« so tudi stranka SDS, Borut Pahor in številne druge vplivne osebnosti –, je ta močno zaživela. In učinkuje vse od rojstva, čedalje močneje. Takoj po izidu, so začeli mediji ožati prostor in čas za nastope Malusove, Turnška, Urleba ... Danes jih gotovo ni v javnosti. Nekateri njihovi najbolj strastni podporniki v novinarskih vrstah – Urška Kmetec, Polona Šeško ... – pa so zapustili novinarstvo. Moč nemirne vesti ali »dobronameren nasvet« šefa – zaenkrat ne vemo. Zloželjnega ukvarjanja z Mileno Močivnik več ni. Pri posegih na živalovarstvenem področju je država čedalje bolj previdna.

K učinkovanju knjige je zagotovo (posredno) prispeval Zoran Kovač. Iz knjige je razvidno, da je povsem nerealna sredstva namenil nekaterim nevladnim organizacijam, tudi Urlebovemu društvu, za storitve pri odvzemu psov. Dokumenti objavljeni v knjigi pa vsiljujejo ugotovitev, da je šlo za pranje denarja, ki ga je »človek-disketa« dobil (deloma) nazaj. Kmalu pa so v javnost prišle tudi druge njegove grdobije, zaradi katerih se je znašel v kazenskem postopku (javnost pa je hkrati spremljala Turnškove strastne apele: Zoran Kovač je svetli moralni lik, gre za politični proces ...), danes pa lahko zapišemo: ropal je državno blagajno (sodna sodba).

Vsekakor pa je odločilna »notranja temperatura« knjige. Ker je aktualni primer umeščen v večno nasprotje dobro-zlo, napisana pa je z dovolj strasti (Nietzsche bi rekel: s krvjo), je čedalje močnejša – izposoja v knjižnicah se viša, v kavarniških oziroma klubskih čitalnicah je zaželena, pri distributerju (Društvo Jasa) čedalje bolj iskana.

Seveda, kot vsaka življenjsko močna knjiga, je tudi Milena nekoliko zagrenila življenje avtorju, pa tudi nekaterim pozitivnim junakom (spomnimo se: kolikor bolj je bil nek avtor za življenja zaničevan, toliko bolj ga prihodnje generacije častijo). Spoznanje, da si zaničevan s strani neučlovečenega dela neke skupnosti, spoštovan pa s strani etično vitalnega dela ljudstva, pa je krepčilno.

Sicer pa bolj obveščeni vedo, da je obdobje po triumfu kroga Mete Malus, ponudilo sanjsko gradivo za literarizacijo. Edino javnosti znano delovanje te »skrbnice« zavrženih psov, je oblikovanje spodnjega perila, ki ima »čudežno« erotično moč. V nekem sodnem postopku (po tožbi Aneja Sama) se je rešila s trditvijo, da ne uporablja interneta in da jo je podpisal nekdo drug kot avtorico zaničevalnih ocen. Zaradi pospešenega staranja in vse težjega gibanja ali zaradi bremena nemirne vesti? - je ni več na očeh javnosti. Roman Turnšek, ki je 11. junija 2002. zablestel na internetnem forumu časopisa Moj pes s stavkom: »avtentičnost teh besed je z lastnim podpisom potrdil mož, ki ima jajca – Roman Turnšek«, se je v sodnem postopku rešil na isti način – ne sodelujem na internetnih forumih, nekdo drug me je podpisal. Ta človek, ki je deset let javno masakriral Mileno Močivnik, ker na »nenamenski« bančni račun zbira prostovoljna sredstva, danes apelira na nežna slovenska srca: »Finančna pomoč se lahko nakaže s poštno nakaznico na naslov društva« (spletna stran Društva proti mučenju živali Trbovlje). Zakaj le »keš«? Zaradi izvršbe – obsojen je v nekaj sodnih postopkih zaradi zaničevalnega pisanja. Denar, ki bi prišel na bančni račun bi bil preusmerjen k upnikom. Zaradi tega je že zdavnaj zapustil službo in je na Zavodu za zaposlovanje. V mrzlici da bi rešil stanovanje (tudi to je zarubljeno), pa zoper Mileno Močivnik (in še nekatere) izpisuje farsične odškodninske tožbe. Očitnost njegovih stremljenj je impresivna tudi na njegovi pojavnosti. Matjaž Urleb pa vodi iz ozadja (kot nek »nadzorni organ«) Društvo za zaščito živali Ljubljana, ki obstaja le v medijih – na območju Mestne občine Ljubljana tega društva ni.

Srebrna cesta. Anej Sam z nikogaršnjim mucem v Sremskih Karlovcih.

In tako naprej.

V knjigi Milena beremo: »In jaz vem, da bi nekdo moral napisati knjigo. Knjigo o svetem žrtvovanju za poetsko sobivanje človeških in živalskih src. Knjigo o srcu, ki je krvavelo in izkrvavelo za vse nas. O srcu, ki je skušalo uresničiti pravico do pesnjenja. O srcu, ki je prevladalo najtežje prevladljivo: Sebe. In so ga na poti v božanske višine požrle: stenice«.

Milena Močivnik, njeni zagovorniki in nasprotniki, so med redkimi v zgodovini človeške vrste, ki tako prepričljivo potrjujejo neko večno resnico: Ne splača se biti grd. Oziroma: Splača se vztrajati na pravi strani življenja!

Da, skrivnosti življenja. In dobra knjiga, kot najmočnejši dejavnik učlovečenja.

***

PRIPIS (junij 2013)

Časopis Dnevnik (novinarji tega so se svojčas prav nizkotno izživljali nad trpljenjem Milene Močivnik), z dne 8. marca 2013, je objavil prispevek, ki razgalja »kriminalno združbo, ki se je oblikovala na ravni države, in ni skrbela za živali, marveč za lastne žepe«. Kot ilustracija kriminalnega početja, je naveden cenik in slog delovanja Zavetišča Horjul Polone Samec.

Zato je bilo torej treba – vsaj danes je to na dlani – Mileno razčlovečiti (če že ne spraviti v grob ali norišnico), njene kužke pa ubiti.

Čas je razrešil še neko enigmo, ki nam je bila v času masakriranja Milene Močivnik nejasna: obveščenost, naravnost »jasnovidnost« Polone Samec. V forumskih debatah je vse natančno napovedala: kakšen bo ukrep nekega inšpektorja, kdaj bo nek sklep ministrstva ... Da, najstarejše (in še vedno najučinkovitejše) orodje ženske. Razumemo, seveda, da je intimno razmerje med ljudmi nekaj zasebnega, toda ko to vpliva na stanje duha v družbi, ko prizadene življenjske usode bivajočih – z intimno relacijo med Polono Samec in direktorjem Veterinarske uprave RS Zoranom Kovačem pa je tako bilo – to ni več le zasebna stvar.

Deset let po tem, ko je odvzel pse Mileni Močivnik in bil na nacionalnem radiu proglašen za osebnost tedna, je bil v kazenskem postopku Zoran Kovač pravnomočno obsojen zaradi ropanja državne blagajne. V času, ko so ga vsi častili, sem razkril njegovo obrezdušenost in kriminalno strukturo (Dnevnik, 29. julija 2002), nihče pa mi ni verjel.

V juniju 2013 pa je avtorica zgodbe o »tihotapljenju mamil v trebuhih sestradanih psov«, Meta Malus – umrla.