Čovječanstvo mora saznati, a nitko se ne usuđuje reći - zato Plamenica.

To smo mi

Plamenica - udruga za vječne vrijednosti
Kraljevec 35 Zagreb
plamenica@plamenica.si
www.plamenica.si
GSM: +386 41 390 604

 

matični broj: 017050-01273300

OIB: 11751968894

IBAN: HR6324840081105851498

zastupnik: Anej Sam

 

Anej Sam na Facebook-u

 Anej Sam na fb

Plamenica na Facebook-u Plamenica na fb

 

Hoćete li s nama ...

Pojašnjenje

U hrvatski jezik ove inačice, prevedeni su tekstovi koji zanimaju prvenstveno hrvatskog čitaoca – ostali su u slovenskom.

Na brisanem prostoru

Danes na številnih osnovnih šolah uporabljajo učitelji knjigo Aneja Sama Zgodba o knjigi kot pripomoček za ustvarjanje in krepitev bralnih navad. Številnim študentom na vseh univerzah v bivši Jugoslaviji je bila pri izdelavi diplomskih nalog dragocen pripomoček knjiga Aneja Sama Ljepotice i zvijeri (Lepotice in zveri), študentom v Sloveniji pa še knjiga Oblačenje in moda. Redki primeri so, da umetniška kritika vidi neko knjigo kot »delo prosvetljenega avtorja« (Delo, 20. 10. 1994, o knjigi Aneja Sama Izpraševanje duš) ali da zapiše: »Takšne knjige spreminjajo svet.« (Moj malček, julij 2003, o pravljičnem romanu Aneja Sama Maček Maček).

 

Kaj je dobro, vprašate. Dobro je tisto, kar je dobro za vse. Anej Sam z otroci Vrtca Ringaraja, Dobrepolje.
Kaj je dobro, vprašate. Dobro je tisto, kar je dobro za vse. Anej Sam z otroci Vrtca Ringaraja, Dobrepolje.

V časopisnih rubrikah Odmevi so se bralci knjig in novinarskih prispevkov Aneja Sama veliko odzivali. Razvidno je, da so v drži Aneja Sama številni posamezniki zaznamovali neko upanje; neka bralka njegove knjige ga vidi kot »pravočasnega naznanitelja nove zarje« (Večer, 8. 5. 2001).

 

Hkrati pa smo o Aneju Samu prebrali najhujše diskvalifikacije (govorice, ki krožijo, pa so pogosto v sferi fantastičnega): Nič ne dela, živi pa na veliki nogi na račun drugih; Z Mileno Močivnik tihotapi mamila v trebuhih sestradanih psov; Služi z vohunjenjem in s črno magijo; Okužen z virusom HIV, vzdržuje pa intimne odnose s številnimi znanimi Slovenkami; Trpinčil je (v najnovejši različici: spolno zlorabljal) mladoletno hčer …

 

Nezdružljiva pojava. Vsaj na prvi pogled. K tej enigmi sodi še neka nenavadnost. Ko pogledamo razprave (več tisoč jih je), ki jih je objavljal novinar Anej Sam v gotovo vseh naših časopisih, ko pogledamo knjige, ki jih je objavil pisatelj Anej Sam, ko temu prištejemo knjige, ki jih je pripravil urednik knjižne zbirke Onežimo svet Anej Sam, ugotavljamo, da je v ozkem krogu najučinkovitejših ustvarjalcev v samostojni Sloveniji vsekakor Anej Sam. Ko pogledamo vsebino esejev in polemik novinarja Aneja Sama, posebej tistih na večne teme, kot so dobro in zlo, iskanje resnice in smisla življenja; ko spoznamo izročilo knjig, ki jih je napisal Anej Sam in pripravil urednik Anej Sam – ugotovimo, da gre za človeka na zavidanja vredni, premalo vidni ravni učlovečenja. In je čudno. Vsaj čudno. Kajti toliko je naredil, naredil za, kot temu rečemo, splošno dobro, živi pa v majhnem najemniškem, na pol opremljenem stanovanju. Ustvarjalno potenco, s katero je možno služiti, je združil z prostovoljno nevladno organizacijo in skozi življenje hodi kot osamljeni jezdec.

 

Nenavadno! Nenavadno? Niti ne. Pravzaprav: Nič novega pod soncem. Zakaj so obsodili Sokrata? Zaradi logične misli. Zakaj so sežgali Giordana Bruna? Zaradi neprijetne resnice! Zaradi naznanjanja nove zarje je zadnjih trideset let življenja Dante preživel na begu. Sledeč poslanstvu intelektualca, so Voltaire, Rousseau, Michelangelo, Chopin, Zola … bežali iz domovine; imena Heineja, Baudelaira, Byrona, Verlaina, Wilda … so v času njihovega življenja izgovarjali z gnusom; Puškin je moral umreti zaradi trača v časopisu; »zavedni« Slovenci v zamejstvu so se nekaj časa otepali Cankarjevega doprsnega kipa …

 

Pravzaprav, nič novega pod soncem. Razen neke malenkosti: le v našem času je dovoljeno javno izgovoriti najpošastnejše laži. Kajti živimo v demokraciji. Ne pa v temačnem srednjem veku ali v jeklenem enoumju, ko je bila laž obravnavana kot kaznivo dejanje, oziroma neetično početje.

 

»Živijo samo tisti, ki se borijo,« je svojčas zapisal Victor Hugo. Neki drug veliki Evropejec – Andre Gide – pa je ugotovil: »Kako naj se človek še drži življenja, če ne more več nikomur storiti nič dobrega?«

 

Pri odločanju za takšno ali drugačno življenjsko pot se je dobro posvetovati z ljudmi, ki so se spoznali na življenje (najdemo jih predvsem v klasični literaturi in filozofiji). S citiranimi mislimi lažje razumemo tudi življenjski nazor in javno podobo Aneja Sama.

 

Kar ne boli, ni življenje – nam je sporočil Ivo Andrić. Anej Sam v Andrićevi rojstni hiši v Travniku.
Kar ne boli, ni življenje – nam je sporočil Ivo Andrić. Anej Sam v Andrićevi rojstni hiši v Travniku.

Spaso Čanković (ime, ki ga je dobil ob rojstvu) je pozno prišel v javnost – v četrtem desetletju življenja. Iz bosanske gorske vasice Bošnjaci je šel kot najstnik v beli svet s trebuhom za kruhom. Kmečki otrok v neznanem svetu, brez šolske izobrazbe in z močnim vzgibom za pravičnost, je najstništvo in mladostništvo preživel v trdem boju za golo preživetje. Šele v svojih zagrebških časih je začel brati literaturo (podedovani etični ustroj je utrdil z deli Krleže) in se pojavljati v časopisih.

 

Moda (proizvajanje odvečnih oblačil in ustvarjanje navideznih potreb z močjo medijev) je prvo področje življenja, ki ga je spoznal odznotraj (bil je zaposlen pri Centru za sodobno oblačenje Ljubljana – predstavnik za Hrvaško). Že prve njegove razprave v zagrebškem Vjesniku so bile vznemirjajoče: del javnosti jih je sprejel z olajšanjem, modni časopisi, industrija in različni sopotniki mode pa kot napad na ustaljen red.

 

Uredniki vseh resnih časopisov so v razpravah tega »radikalnega« fenomenologa prepoznali logično misel in ga objavljali (v tem času ni izključno blagovna etika oblikovala vrednostnega sistema družbe). Kolumne Spasa Čankovića oziroma Aneja Sama (1990 je uradno spremenil ime in priimek) v zagrebškem Oku, sarajevskem tedniku Nedjelja, sobotni prilogi Večera, ljubljanskem Dnevniku … so v zavesti številnih bralcev zapustile opazne sledi. Manipulativna moč mode je slabila, številne modne »legende« so bile postavljene na pravo mesto.

 

Začetek novinarskega dela Aneja Sama (takrat še Spasa Čankovića) je nakazal njegovo življenjsko pot: skozi življenje hoditi z odprtimi očmi in s čistim srcem. Vzvišena početja je treba častiti, posameznike, ki prispevajo k poetizaciji življenja, podpirati. Na grda dejanja je treba opozarjati, posameznike, ki ustvarjajo razčlovečevalno resničnost, onemogočati. Človek se mora odzivati na stvarnost. Torej, kot je zapisal Hugo – boriti se. Ali kot pravi Gide – storiti kaj dobrega. Boriti se za dobro, pa pomeni, napovedati vojno slabšemu delu človeštva. Naporno in nevarno! Druga možnost? Vleči se za življenjem. Biti živi mrtvec!

 

Prve govorice o Aneju Samu, govorice, zaradi katerih okolje odklanja posameznika (dvojna osebnost, črna magija, perverznost v intimnih odnosih, meglena preteklost, policija nekaj raziskuje …), je proizvajal krog zagrebškega modnega časopisa Svijet in erotičnega magazina Start. Stopnjevale so se po izidu knjig Govor odjeće (1986), Ljudi govore o modi (1987) in posebej ob izidu knjige Ljepotice i zvijeri (1990; prva knjiga, ki jo je podpisal Anej Sam). Krog, ki je imel interes onemogočiti javno delovanje Aneja Sama, je raziskal njegovo preteklost do potankosti. Ker niso našli »gradiva« za kompromitacijo, kaj šele za onemogočenje njegovega delovanja, so jim ostale le govorice. Preverjena večna metoda. Govorice niso prestrašile Aneja Sama niti niso vplivale na njegova stališča.

 

Da so manekenska kariera in številna izbiranja misic tega in onega predvsem oblika rekrutiranja »svežega mesa« za visoko prostitucijo, je Anej Sam prepričljivo pokazal s knjigo Ljepotice i zvijeri. S tem je kakšno najstnico rešil pred usodnim padcem – o tem je nekaj dokazov – in si nakopal nasprotnike: organizatorje »elitne« prostitucije, agencije za izposojo »spremstva« bogatašem, časopise, ki »pokrivajo« lepotna tekmovanja in »uspešne kariere lepotic«.

 

Pobegni, prijatelj moj, v svojo samoto: vidim, da so te oklale strupene muhe - nam je sporočil Nietzsche. Anej Sam ob Jezeru v Lužnici pri Krnu.
Pobegni, prijatelj moj, v svojo samoto: vidim, da so te oklale strupene muhe - nam je sporočil Nietzsche.
Anej Sam ob Jezeru v Lužnici pri Krnu.

V tem času je tudi v Sloveniji pridobil močno in stalno nasprotnico – dolgoletna šefinja Jane Bernarda Rakovec, kasneje Jeklin – ki mu je od časa do časa tako ali drugače zagrenila življenje. Leta 1986 je kupil zapuščeno hišo na Goričkem (odločila je intimna zveza z neko čedno Prekmurko), nekaj let kolesaril od Zagreba do Murske Sobote in nasprotno, 1990 je tudi uradno postal Prekmurec.

 

Po svojih načelih – častiti dobroto in zoperstavljati se zlobi – je Anej Sam nadaljeval življenjsko pot v novem okolju. Goričanci še vedno pomnijo, da je z neko medijsko akcijo zagotovil knjižnici v Kuzmi 300 vrednih knjig, izpeljal več zanimivih kulturnih dogodkov, s kolumno v regionalnem Vestniku razgibal duhovno življenje v pokrajini. Ko je opozoril, da kulturna rubrika tega časopisa zanemarja stvaritve prekmurskih ustvarjalcev, je njena dolgoletna moderatorka, potem podpredsednica Izvršnega sveta Občine Murska Sobota, Brigita Bavčar, zapisala, da je tat, in mu pokazala pot čez Kolpo. Močno prizadet in do družbe uvideven je Anej Sam vprašal slovensko javnost: Ali naj zapusti Slovenijo? To je storil s knjigo Izpraševanje duš (1994), v kateri je s preverljivimi dejstvi, v popolni jasnosti razkril življenjski program, opisal prehojeno pot in objavil celotno polemiko v Vestniku. Časopisni arhivi hranijo veliko moralne podpore Aneju Samu in nič občinski kulturni ministrici. To je bilo odločilno – prišlek je ostal v Sloveniji, toda preselil se je v Ljubljano (javno delovanje v pokrajini je onemogočala omenjena občinska uradnica).

 

Tako, kot se je svojčas Zolaju zgodil na smrt obsojeni nedolžni general Dreyfus, je Anej Sam rešujoč »pasjo mater« in najvišji moralni lik v državi Mileno Močivnik – s časopisnimi komentarji in s knjigo Milena – veliko tvegal, veliko izgubil, dušo pa je ohranil.

 

Tudi z »miroljubnimi« knjigami si Anej Sam ustvarja nasprotnike. Vsaka njegova knjiga vsebuje toliko življenjske resnice, da zaživi kot zrcalo. V zrcalu pa se vidijo vsi. Tisti z lepim obrazom mu ploskajo, drugi bi zrcalo razbili. Greh Aneja Sama pa je v tem, da je vsaka njegova knjiga zrcalo.

 

K vnašanju smisla v nesmisel, ki nas obdaja, je Anej Sam povabil tudi druge ustvarjalce. V okviru nevladne organizacije Jasa je zasnoval knjižno zbirko Onežimo svet, kot protiakcijo ogrobljanja sveta. Prispevke za knjige Pikapolonica na prašni cesti, Metulj na dežju, Kresnica na dlani, Žuborenje Slovenije, Sonce v brlogu, Svoboda na izpitu in Duša slovenska je ustvarjalo več sto umetnikov. Med njimi so najvišja drevesa slovenske literature, slikarstva in ilustracije. Te knjige že puščajo opazne sledi na področju ekološkega ozaveščanja, mehčanja odnosa do živali, razširjanja meja razumevanja pozitivne drugačnosti, krepitve etike, skrbi za estetsko podobo Slovenije, višanja kulture bivanja, pravilnega razumevanja pojma svabode, ohranjanja vrlin slovenskega naroda (poštenost, občutek za pravičnost ...), krepitve samozavesti ...

 

Vse si lahko sposodiš, / odneseš v svoje življenje. / Le dušo / moraš imeti svojo – meni Neža Maurer. Anej Sam kot urednik in založnik na promociji knjige Nežina steza.
Vse si lahko sposodiš, / odneseš v svoje življenje. / Le dušo / moraš imeti svojo – meni Neža Maurer. Anej Sam kot urednik in založnik na promociji knjige Nežina steza.

Vse to so razlogi, da tisti, ki se bolje znajdejo v zamegljenem okolju, skušajo onemogočiti javno delovanje Aneja Sama ali vsaj oslabiti moč njegovega sporočila. Kaj pa lahko storijo? Grožnje in zastraševanje ne učinkujejo. Torej, v okviru »dopustnega«: govorice. Govoric o Aneju Samu pa je za obsežno knjigo.

 

Najpogostejše »resnice«, s katerimi zadnji čas ubijajo Aneja Sama:

  • tipični južnjak, nič ne dela, živi pa lagodno na račun slovenskih davkoplačevalcev (preprosto je ugotovljivo, da je Anej Sam v ozkem krogu najučinkovitejših slovenskih ustvarjalcev; njegove knjige so učno gradivo na vseh ravneh izobraževanja, on pa je ustvarjalno zmožnost združil s prostovoljno nevladno organizacijo in živi v majhnem skoraj praznem občinskem stanovanju);
  • zaradi neslavne preteklosti se sramuje pravega imena in se skriva pod novim (pri vsaki novi knjigi Anej Sam zapiše, kaj je objavil Spaso Čanković; zanimivo bi bilo narediti seznam znanih ljudi, ki so spremenili ime);
  • norec; predčasno upokojen zaradi norosti (zaradi prepoudarjenega občutka za pravičnost in preobčutljivosti nasploh – preprosto povedano – je Anej Sam predčasno upokojen; »bajno« pokojnino, ki znaša 382 evrov, izplačujeta Republika Hrvaška in Republika Slovenija; z ustvarjalnim delom za dobro vseh, pa Anej Sam veliko več povrne družbi);
  • okužen z virusom HIV, intimne odnose vzdržuje z številnimi znanimi Slovenkami (spektakularno laž je objavil Bojan Požar v prilogi Bulvar Slovenskih novic 23. 3. 2005 na pobudo neke ženske – direktorice Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet Darje Krstić – prevzela Mladina 28. 3. 2005. Čeprav je Anej Sam takoj zagotovil potrdilo Klinike za infekcijske bolezni – Encimskoimunski test na protitelesa HIV-1 in HIV-2: NEGATIVEN – in zahteval popravek maščevalne akcije, Marjan Bauer in Jani Sever nikoli nista dovolila objave popravka objavljene laži);
  • spolno zlorabil mladoletno hčer (v času, ko so se hrvaški in srbski mediji nehali ukvarjati s Playboyevo zajčico Nives Celzius, ki se predstavlja kot hči Aneja Sama, je ta izjavila, da je »oče z njo grdo ravnal« – hrvaško besedo zlostavljati je Bojan Požar prevedel z zlorabljati; v nadaljevanju pa so že vsi govorili o spolnem zlorabljanju – in se je povrnila v medije. Ko je bila zgodba skonzumirana in se je zajčica ponovno soočila s peklom anonimnosti, je povedala, da jo je »oče predstavljal kot ljubico«. In spet potrdila »uspešnost«: prisotnost v medijih. Po tožbi Aneja Sama je bila v sodnem postopku dokazana laž - pošastno ravnanje medijev in brezdušno izkoriščanje nesrečnih mladostnic pa je razvidno tudi v knjigi Kamo sutra).

 

Anej Sam v starem Sarajevu.
Človek se bogati, ko daje – je zapisal tu nekje Meša Selimović. Anej Sam v starem Sarajevu.

Zloba zlohotnih krepi krepost krepostnih, je nekje zapisal Anej Sam. To je potrdila tudi knjiga Aneja Sama Kam greš, Evropa najčistejše zrcalo, v katerem se v vsej jasnosti kaže prava galerija znanih obrazov. In tako gledamo ljudi na najvišji stopnji učlovečenja – nosilce Dobrote in Lepote; obnemimo pri ugotovitvi, da se pod plaščem spoštovanih umetnikov, razumnikov in drugih družbenih odličnikov skrivajo ledeni profiterji, hohštaplerji in plačanci temnih sil. Krepitev etičnega ustroja človeštva in zoprstavljanje zlu na območju bivše nam skupne države, pa je še učinkoviteje zagotovil s knjigo Kamo sutra.

 

Čisto zrcalo je seveda porodilo nove govorice in sprožilo nove obračune. Tudi tiste najbolj zahrbtne, po stopnji zlohotnosti težko dojemljive. Tako kot nasprotniki Aneja Sama nenehno presenečajo z novimi iznajdbami povzročanja škode, preseneča Anej Sam z izpopolnjevanjem in višanjem lepote novonastajajočih knjig. Najnovejša - v zbirki Onežimo svet: Duša slovenska - je neprecenljiv zaklad Dobrote in Lepote slovenskega naroda. Knjiga vseh knjig – pravijo poznavalci knjige. Za najnovejše povsem avtorsko delo – Poklic človek (izšla tudi na hrvaškem) – pa: knjiga za križišče usod.

 

Da, živeti, pomeni – boriti se!

urejanje