Zoranu Jankoviću

Odprto pismo Zoranu Jankoviću, kandidatu za predsednika vlade

POMAGAJTE SLOVENIJI – UMAKNITE SE IZ POLITIKE

Pozdravljeni, gospod Zoran Janković!

Čeprav je državljanska in človeška dolžnost vsakega med nami, da se opredeljuje (po možnosti javno) do posameznikov, ki oblikujejo resničnost in vplivajo na prihodnost, dovolite da se vam na kratko predstavim in pojasnim motive tega javljanja. Ukvarjam se s pisateljevanjem in dobrodelnostjo (to sicer nerad omenjam, ker danes knjige večinoma objavljajo posamezniki brez kakršnihkoli zmožnosti miselne predelave stvarnosti in umetniškega ubesedenja doživetij; dobrodelnost pa je najpogosteje le donosen poklic). »Greh«, da se ukvarjam s pisanjem mi je lažje priznati, ker sem avtor z najvišjim odstotkom stvaritev, vgrajenih v izobraževalne procese v samostojni Sloveniji – kar je preprosto preverljivo. Manj vidno (delujem samozatajevalno, zunaj medijske pozornosti), toda ugotovljivo je, da sem po logiki čiste dobrodelnosti uresničil več izobraževalno-učlovečujočih zamisli z največ splošne koristnosti. Je pa še neka potrditev moje odgovorne hoje skozi življenje: čeprav sem v ozkem krogu najplodovitejših ustvarjalcev v državi, živim v nenehni eksistencialni negotovosti, država pa je moj trajni nasprotnik (... resničen umetnik stoji zmirom v nasprotju in v boju s svojo družbo ... – Cankar). In še motiv za to pismo: večna in univerzalna potreba učlovečenega posameznika po pravičnejšem svetu.

Gospod Zoran Janković! Z jasnim bitnogledom – zagotovilo so moje knjige, ki jih je sprejela pedagoška stroka – apeliram na vas: odstopite od kandidature za funkcijo predsednika vlade, umaknite se iz politike (že od udeležbe na volitvah sem vas skušal odvrniti, toda časopisi niso objavili mojega odprtega pisma)! Zakaj?

Slovenski človek (seveda so posamezniki takšni in drugačni, govorim o prevladujočem) je že zdavnaj ponotranjil življenjski nazor Trubarja, Bohoriča, Dalmatina, Prešerna, Vodnika ...; tudi v tem obrezdušenem času sledi večina slovenskega prebivalstva izročilu Slomška (Mož beseda več velja kakor kup zlata.), Gregorčiča (Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.), Cankarja (Brez sovraštva na pot; težje je v srcu sovraštvo nego bridkost.), Kocbeka (Vse je prazno razen silovitega preraščanja sebe.), Trstenjaka (Zvestoba načelom je resnična krepost.) ... Zato je danes slovenski narod v ozkem krogu etično najvitalnejših v svetu. V stanju pospešenega razčlovečevanja človeštva in razlepotenja sveta so prevladujoče lastnosti slovenskega naroda: poštenost, poudarjen občutek za pravičnost, sočutje do trpečih, spoštljiv odnos do narave, pravilno razumevanje nacionalne pripadnosti, kultivirano izražanje občutkov ... – up, da svet še ima kakšne možnosti. Zato je treba ta življenjski program krepiti in paziti kot punčico očesa.

Tomaž Perko: Trubar

Vaš življenjski nazor, v svetu sicer prevladujoč, je tragičen za prihodnost slovenskega naroda. Že kot župan prestolnice ste opazno prispevali k razgrajevanju moralne zgradbe tega ljudstva in ponarejanju življenjskosti (krivi ste, da se v slovensko miselnost ukoreninja razčlovečujoče razumevanje, po katerem poštenost in delovna učinkovitost ne gresta skupaj – to je čista negacija človečnosti – ter da mesto živi po logiki podjetja, torej da je življenje podjetje ...), če pa postanete predsednik vlade, boste tragično poglobili delitev med Slovenci, večji del ljudstva boste porinili v brezup in samomorilnost. To je, žal, na dlani – poglejte, z bistrim očesom poglejte, kaj se dogaja s slovenskim ljudstvom v teh dneh (dejstvo, da številni intelektualci pakirajo kufre, ni najhujše). Preprosto: vi hodite skozi življenje s kalkulatorjem v roki, slovenski narod pa ima dušo; vi želite imeti, slovenski človek želi biti.

Gospod Zoran Janković! Ta časopisni prostor ne omogoča temeljitega utemeljevanja zapisanih trditev – zagotovili ste dovolj gradiva za obsežno knjigo in ta zagotovo bo – za dobrohotne bralce je dovolj naslednje: Vaše bogastvo, ki ste ga ustvarili kot vodja Mercatorja, presega (pa še koliko presega!) vaše osebne dohodke. Z neba ni padlo, odkod vam torej! Po življenjski poti povprečnega Slovenca bi vaša sinova, glede na življenjsko dobo in strokovne kompetence, živela v najemnem neprofitnem enosobnem stanovanju in bi se komaj prebijala – oba pa sta v krogu najbogatejših Slovencev (mlajši je to postal v času vašega županovanja). Odkod vse to bogastvo mladostnikoma, ki sta komaj stopila na pot odraslosti?

Rene Magritte: Mag

Gospod Zoran Janković! Slovenski človek prenaša otrokom plemenito izročilo prednikov (... stopajte s krepostjo in krvjo prednikov, vsem na korist. – Bohorič; Treba pa je tudi mladenču, da se že zgodaj navadi lepega in vztrajnega dela. – Kette), vi pa ste z močjo položaja zagotovili sinu maturo. In ta življenjski program vgrajujete v dušo slovenskega človeka, ki je ponotranjil Bohoriča in Ketteja. To je boleče, gospod Zoran Janković, kajti to je napačen akord v harmoniji sfer! Učlovečen človek pa gre raje po poti samomorilnosti, kot da bi tonil v blatu banalnosti. Zato apeliram: naredite dodatni miselni napor, ozavestite dejstvo, da zaradi neke sladkasto-vabljive krparije razgrajujete visoki življenjski program slovenskega človeka. Končno, bodite zmožni elementarne spodobnosti: brez kakršnihkoli odtisov slovenskega duhovnega izročila v lastni duhovni substanci in brez poznavanja bitja slovenskega jezika (iz osnov psihologije vemo, da posameznik ne vpija jezika okolja, če ga intimno odklanja) ste si dovolili oblikovati življenje prestolnice, zdaj pa bi še vodili državo. Voditi državo brez možnosti osnovnega vpogleda v Pratemelj, pa je nepredstavljivo. Razen tega, družbeni položaji, ki vsebujejo tudi simbolno dimenzijo, zahtevajo od nas priseljencev dodatno uvidevnost. Le v primeru, če ponotranji najboljše v življenjskem okolju, v katero je prišel, in če ima plebiscitarno podporo avtohtonega prebivalstva, si priseljenec lahko dovoli kandidaturo za funkcijo s poudarjenim simbolnim pomenom. Vi pa od slovenskega duhovnega izročila niste ponotranjili ničesar, prinašate le nove formule zapeljevanja množic in razgrajevanja lepe človeškosti zaradi (navidezne) osebne koristi, in bi brez podpore slovenskega naroda vodili državo (najmanj tri stranke so dobile višjo podporo Slovencev, če vemo, koliko Srbov je v Sloveniji in drugih priseljencev, ki so vas volili – tudi sam sem kot priseljenec začutil prav začudujočo mobilizacijo vaših volivcev). Naravnost zastrašujoče! Zato še enkrat: odpovejte se kandidaturi – umaknite se iz politike (odpovedovanje je pogosto samoobdarovanje)!

Upajoč, da boste pravilno razumeli moje besede – govoriti o tistem, kar je vredno mišljenja, pomeni: biti – vas lepo pozdravljam!

Ljubljana, 28. 11. 2011

Anej Sam