Usoda knjige

Zamislimo si dve skupini pisateljev. Na eni strani: Ovidij, Dante, Giovano Bruno, Descartes, Voltaire, Cankar, Kocbek ... torej tisti, ki so zaradi pisanja končali na grmadi v izgnanstvu, oziroma so bile njihove knjige skurjene, zanikane, zamolčane; na drugi strani: Arthur Conan Doyl (avtor Sherlocka Holmesa), Manca Košir, Azra Širovnik, Desa Muck ..., čaščeni torej. 

V kateri skupini bi se resen avtor raje videl?

Jerolim Miše: Medo

Res je, jaz bi želel, da bi prebivalci izvedeli, da se je na knjižnih policah znašla moja knjiga Poklic človek. Želel bi zaradi tistih, za katere vem, da bi to želeli. Sicer pa: z obstoječim stanjem – pristojni medijski uredniki so mojo knjigo preusmerili v koš za smeti; teoretik umetnosti in pesnik Denis Poniž ter pisatelj Boris Pahor (ne služita kruha v medijih) pa sta o njej spregovorila prav po voltaireovsko – se mi zdi, da je vse kot mora biti.

In resnično: Kot sta knjigi pomagala posameznika na najvišji ravni učlovečenja (Poniž: »... bomo do zadnjega diha branili pisateljevo pravico, da misli drugače ...« - Bukla, marec, 2013; Pahor: »Vsekakor izjemno delo.« - v knjigi Dnevnik), je isto – nehote – storila človeška gniloba na uredniških položajih. Določili so ji razred, v katerem so danes knjige omenjenih Sinov Sonca.

FB Plamenica in Pahor ali novinarska sodrga