Človeštvo mora izvedeti, a nihče si ne upa povedati - zato Plamenica.
domov | FB objave

To smo mi

Plamenica - udruga za vječne vrijednosti

Kraljevec 35, 10000 Zagreb

 

Plamenica - društvo za večne vrednote


plamenica@plamenica.si
www.plamenica.si
GSM: +386 41 390 604

 

ID št.: 36941751

matična št.:2376644

zastopnik: Anej Sam

 

Anej Sam na Facebook-u

 Anej Sam na fb

Plamenica na Facebook-u Plamenica na fb

 

Boste z nami ...

 

O piškotkih

Bordel Mileva - Alarm Sloveniji

bordel mileva

 

Anej Sam ne sme javno delovati! To je ugotovila redna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in političarka Milena Mileva Blažić. Strast in vztrajnost njenega početja vsiljujeta misel, da je to njen najpomembnejši življenjski projekt.

 

Zakaj je treba nekaterim posameznikom prepovedati javno delovanje? Z vsakim dejanjem – nejavnim (v ožjem okrožju) in javnim (širše) – prispevamo k osmišljanju ali razgrajevanju življenja, poetizaciji ali brutalizaciji vsakdanjika. K urejanju sveta. Državljanska in človeška dolžnost nam nalagata opredeljevanje do sobivajočih. Lepo človeškost je treba častiti in jo podpirati, na grdobije opozarjati in se jim zoperstavljati. Posebej moramo biti občutljivi na delovanje posameznikov, ki vplivajo na duhovno zdravje družbe, sooblikujejo vrednostni sistem in usmerjajo potek civilizacije.

 

ALI JE TREBA SKURITI MOJE KNJIGE

 

Dejanje profesorice – poseganje v moje delovanje – je torej v osnovi zaželeno. Ali je to dejanje na pravi ali napačni strani življenja – to je kot v vseh podobnih primerih nujno osvetliti. Kajti to počnejo najvišji moralni liki in najhujši razkrojevalci življenja.

 

Na kateri strani je profesorica? Najprej je treba ugotoviti, da precenjuje moje zmožnosti. Moje knjige ne vplivajo na zavest prebivalstva do te mere, da bi se morale znajti v ospredju družbene pozornosti. Če pa se je treba z mano ukvarjati, je ona resnično med poklicanimi. Poučuje, pripravlja bodoče pedagoge, posebej spremlja mladinsko književnost, pa še deluje kot javna ocenjevalka. Jaz pa najpogosteje nagovarjam otroke in mladostnike.

 

Jasno je kot beli dan, kako bi to morala početi. Upoštevajoč merila za vrednotenje tovrstnih stvaritev bi morala javno analizirati moje knjige in dokazati škodljivost. Na ta način bi odvrnila od mene mlade bralce, vzgojitelje in starše. Posledično bi onemogočila ali zožila moje javno delovanje. Z analizo knjige bi lahko osvetlila tudi morebitno kaznivo dejanje (predpisi so dokaj jasni) in me spravila na sodišče, knjigo pa v kontejner za papir. To bi bila državljanska in intelektualna drža. V četrt stoletja mojega javnega delovanja v Sloveniji pa ona ni javnosti izročila ene besede o mojih knjigah.

 

PROFESORICA – PLESNIVA POCESTNICA

 

In kaj počne univerzitetna učiteljica in političarka, strokovnjakinja za mladinsko književnost Milena Mileva Blažić? Neverjetno je, toda resnično. V slogu plesnive pocestnice klicari naokrog tiste, ki podpirajo moje knjige, z namenom, da jih od tega odvrne. Ponuja jim usluge, potem pa grozi. Kot profesorica, ocenjevalka literarnih del, predsednica sveta Mestne knjižnice Ljubljana, predsednica sveta Lutkovnega gledališča Ljubljana, avtoriteta v Društvu Bralna značka Slovenije (fantastičen biznis s škodljivimi knjigami), političarka pri vplivnem »gazdi«, lahko pomaga na področju knjige in kulture na sploh. In tudi odmaga. 

 

Predstavljajmo si to stopnjo duševne pohabljenosti osebe, ki mlade ljudi pripravlja za učiteljski poklic. Za življenje. Tistim, ki so javno priporočili katerokoli mojo knjigo, dopoveduje, da so v zablodi, lahko tudi v nevarnosti. Kajti ne vedo, kdo je Anej Sam. O sami knjigi pa niti besede. Ko je v nekem primeru slišala odgovor: »Ocenjujem knjigo, ni mi treba vedeti, kdo je Anej Sam, čeprav bi tudi o njem lahko veliko lepega povedala,« je v stanju razuzdane nizkotnosti zagrozila z »nadrecenzijo v osrednjih medijih in tožbo na evropskih sodiščih«. Predstavljajmo si, v kakšni nevarnosti so njeni študentje. Za to pa je dobro plačana z denarjem vseh nas.

 

KNJIGA ČAS ZA ČAJ – ODPOSLANKA VSEH KNJIG 

 

Tako se je torej v lanskem letu ukvarjala z mojo knjigo za otroke Vsi smo lahko lepi. V teh dneh pa se kot modra mesarska muha zaletava v obraze recenzentov moje knjige Čas za čaj. In spet ponuja usluge, potem grozi. Že zdavnaj obljubljene »nadrecenzije« pa od nikoder. Kaj šele vabila na evropska sodišča. Poglejmo, zakaj razsrediščeni um in črvivo srce ne pišeta »nadrecenzije«. 

 

Besedilo knjige Čas za čaj so za oknjiženje priporočili (celovite recenzije so objavljene v knjigi, tukaj za ponazoritev objavljam le stavek ali dva): profesorica razrednega pouka (»Knjiga Čas za čaj z lepoto in bogastvom jezika naravnost osupne in je tako že po jezikovni plati vredna občudovanja /…/ Knjiga je nevsiljivo poučna, brez nepotrebnega moraliziranja, pojasnjuje vzroke, ponuja možne rešitve.«), univerzitetni profesor in literarni zgodovinar (»Knjiga je tisti prostor človekove zavesti, ki premaguje časovne, zemljepisne in nazorske razdalje, dobra knjiga pa postavi še trdna in jasna izhodišča za otrokovo in mladostnikovo popotovanje v svet odraslih.«), vzgojiteljica v vrtcu (»Avtor Anej Sam je v knjigi Čas za čaj predstavil aktualne probleme družbe, in to z otroškimi očmi in knjigo. Podaja rešitve in nas usmerja na opotekajoči se življenjski stezi.«), univerzitetni profesor, filozof, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice (»Zato Knjiga zariše razmejitveno črto med branjem, ki plemeniti, in branjem, ki ni vzgojno. Knjiga je tu metaknjiga, ki sega onstran vseh knjig in govori v njihovem imenu.«), univerzitetna učiteljica, psihologinja (»Avtor Anej Sam se po mnogo izdanih knjigah nikakor ni utrudil v iskanju kreativnega nagovarjanja k pravičnosti, morali, občutljivosti, nenehnemu razvijanju, sočutju, skrbi za druge.«), profesor razrednega pouka (»Upam in verjamem, da bo knjiga našla pot v marsikateri dom. Za dobro vseh.«), profesorica slovenščine in pedagogike, knjižničarka, avtorica več učbenikov in knjig za otroke (»Knjiga Čas za čaj nas vodi h knjigam. H knjigam, ki nam lahko povedo kaj o življenju.«).

 

KRITIKA – TAKŠNE KNJIGE SPREMINJAJO SVET

 

Preprosto preverljivo je: v samostojni Sloveniji nimamo založnika s toliko odgovornosti do rokopisa oziroma bodoče knjige. In v samostojni Sloveniji sem edini avtor, čigar tri knjige je kritika častila z najvišjim: »Takšne knjige spreminjajo svet« (Moj malček, julij 2003, o knjigi Maček Maček; Književni listi, 24. junija 2002, o knjigi Otroci in moda; Bukla, julij 2014, o knjigi Nežno srce). Vse to, kljub temu da sem strasten in vztrajen kritik medijev. 

 

METEORJI IN GOSENICE

 

V šolskem letu 2017/2018 je v natečaju Društva Jasa, ki smo ga poimenovali Slovenija ima srce, okrog 22 000 otrok bralo moje knjige, 8097 se jih je odzvalo na prebrano – z močjo besede ali likovne stvaritve so izražali doživetja. In domov so odnesli knjigo. Starši pa je niso plačali. Bralno-ustvarjalni natečaji Jase, v katerih si otroci krepijo bralne navade, poživljajo ustvarjalne talente in se pripravljajo za odgovorno državljanstvo, pri tem pa dobijo brezplačno knjigo, ki jo je priporočilo več najbolj pristojnih ocenjevalcev, so stalnica Društva Jasa. Hkrati v akcijah sprostituirane Bralne značke plačujejo starši problematične knjige, pogosto zelo škodljive, drago plačujejo, ko »muhe sončne barve, ki so se napasle na umazaniji« (Zola: Nana) mastno služijo. Udomačene v blatu in smradu, z zagnanostjo Jehovovih prič dušijo vsak plemeniti lesket. 

 

SNOV ZA KRIMINALISTE

 

Ker nekaj vem o življenju – živeti pomeni biti nenehno v nevarnosti –, mi ta človeška gniloba ne škoduje. Družbi pa povzroča neizmerljivo in pogosto nenadomestljivo škodo. Poglejmo detajl iz obravnavanega primera. Knjigo Čas za čaj so naročile vse splošne knjižnice v Sloveniji, tudi tiste manjše, ki naročajo le delček knjižne produkcije, številne so naročile več izvodov (mariborska knjižnica denimo 13), le pet ljubljanskih knjižnic ni bralcem zagotovilo enega samega izvoda. Tako je določila predsednica sveta Mestne knjižnice Ljubljana Milena Mileva Blažić. Tovrstni učinki zagotovo so – in še bodo; od nekaterih intelektualcev sem slišal: »Ta ženska je za psihiatrijo, toda nimam časa za ubadanje z njo, raje sem stran,« – le da so za zdaj neopazni. Če bi občina in država opravljali svoje naloge, bi od direktorice Mestne knjižnice Ljubljana zahtevali pojasnilo: zakaj v Sloveniji le pet ljubljanskih knjižnic občanom ni zagotovilo knjige Čas za čaj. Zagotovo bi ta »detajl« moral zanimati tudi kriminaliste in računsko sodišče (seveda ne zaradi neke knjige, temveč zaradi družbeno škodljive prakse in nenamenske porabe proračunskih sredstev), predvsem pa Pedagoško fakulteto v Ljubljani (dekan Janez Vogrinc je seznanjen s poslanstvom profesorice). To so pojavi, ki vplivajo na vrednostni sistem družbe, duhovno zdravje prebivalstva, skupno prihodnost. Odgovorna država bi to morala prepoznati ter nameniti potrebno pozornost profesorici in vsem ustanovam, v katerih soodloča.

 

ZAGOVEDNA SRBSKA NACIONALISTKA

 

Ali je aktivizem profesorice motiviran le z denarjem (okrog nevladne organizacije Bralna značka je zares v obtoku veliko denarja na škodo otrok) ali je zraven še kaj – bi bilo koristno osvetliti. Vsekakor je treba vedeti, da kljub humanistični izobrazbi v duhovni substanci Milene Mileve Blažić ni odtisov svetlih srbskih likov (Rade Konstatinović, Danilo Kiš, Bogdan Bogdanović ...), niti odtisov lepega značaja slovenskega naroda. Pod oguljenim akademskim plaščem prekipeva prevladujoč srbski značaj: nadutost zagovedne nacionalistke, ki bi urejala svet z višin nebeškega ljudstva. Na škodljive posledice zagovednosti priseljencev iz območja bivše skupne države – srbska zagovednost je nadkriljujoča – pa pogosto opozarjam.

 

MUHA, PLEŠOČA Z MRHOVINE

 

V vsakem primeru gre za Milevo. A Mileva je – Mileva. Le Mileva. In če slovenski narod ne ozavesti fenomena Mileva (Radio Mileva, Akademija Mileva, Bordel Mileva …) in ne dojame razlike med navadno muho in muho sončne barve, ki si je nabrala smrti na mrhovini, k nam pa prihaja brneča in plešoča, bo kmalu dokončno izkoreninjen iz lastne biti. Ljudje božji, Mileva je vedno le – Mileva.

 

urejanje