Anej Sam

Samouki ustvarjalec Anej Sam je bil rojen kot Spaso Čanković 22. maja 1947 v odročni bosanski vasici Bošnjaci, v siromašni kmečki družini. Že za nemirni, raziskovalni duh dijaka so postali preozki gimnazija v Sanskem mostu in življenjska pravila okrožja – brez dokončane šole se je podal v širni svet, življenjski negotovosti naproti.

Rožna dolina ali kamnita vzpetina – katera potka bo? Mladenič Anej Sam.

Nekaj let se je preživljal z opravljanjem različnih fizičnih del v kmetijskih zadrugah v Vojvodini in na novosadskih gradbiščih. Po odsluženi vojski je preživel nekaj let v Banja Luki, kjer si je služil proletarski kruh v Tovarni viskoze. Potem ga je (leta 1971) življenjska radovednost pripeljala v Zagreb, tu pa je v trgovskem podjetju Trgopromet dobil pisarniško službo z dobrimi možnostmi za napredovanje. In tu je končno dočakal, da lahko brez strahu in skrbi za golo preživetje prebere knjigo. Prva spokojno prebrana knjiga – Krležev roman Na robu pameti – je bistveno vplivala na njegovo življenjsko pot. Da bi lahko več bral, se je odpovedal možni poslovni karieri, zaposlil se je kot nočni čuvaj na zagrebškem pokopališču Mirogoj in nadaljeval sistematično branje. Prebral je jugoslovanske klasike in se vrnil h Krleži. Potem je bral svetovno klasično literaturo in filozofijo, in se spet vrnil h Krleži. Po njegovi zaslugi je s posebno pozornostjo prebral Karla Krausa, Nietzscheja, Hölderlina in Cankarja, ki so ga dokončno utrdili kot strastnega borca za večne vrednote in vztrajnega nasprotnika človeški grdobiji.

V časopisih – najprej v zagrebškem Vijesniku in Oku, potem v vseh pomembnejših v Jugoslaviji – se je začenjal odzivati na izzive časa. Za visoka hotenja ni varčeval z lepimi besedami, medtem ko je neprizanesljivo obračunaval z vsemi oblikami razčlovečenja – in nikogar ni puščal ravnodušnega.

Po petnajstih burnih zagrebških letih je (leta 1986) zamenjal metropolo kulture za neko zapuščeno kmetijo na prekmurskem Goričkem. Po petih letih samote – času, v katerem je postal najplodovitejši slovenski publicist – je med nadaljevanjem poti za deželo Utopija pristal v Ljubljani. Ustanovil je nevladno organizacijo Jasa in si zamislil originalno knjižno zbirko Onežimo svet, ki je zaživela kot resnično založniško presenečenje. Večina knjig te zbirke je vgrajenih v različne izobraževalne procese, poznavalci opažajo, da te knjige v zavesti prebivalstva zapuščajo plemenite sledi.

Od leta 2008 vodi Anej Sam še ljubljansko-zagrebško nevladno organizacijo Plamenica, ki si drzne … Tisto, kar človek mora izvedeti, a si nihče ne upa povedati, izroča bralcem Plamenica.

V nekem življenjskem obdobju je dojel, da ga rojstno ime nepopolno predstavlja, in se vživel v antično ime Anej in samosvoj priimek Sam (od leta 1990 sta to njegovo ime in priimek tudi uradno).

Kot Spaso Čanković je objavil knjigi Govor odjeće (Govorica obleke; Zagreb, 1986) in Ljudi govore o modi (Ljudje pripovedujejo o modi; Murska Sobota, 1987), za otroke in odrasle je kot Anej Sam napisal: Ljepotice i zvijeri (Lepotice in zveri; Pula, 1990), Izpraševanje duš (Ljubljana, 1994), Balade zavrženih (Ljubljana, 1995), Oblačenje (Ljubljana, 2000), Tudi otroci se oblačijo (Ljubljana, 2001), Maček maček (Ljubljana, 2003), Milena (Ljubljana, 2003), Oblačenje in moda (dopolnjena izdaja knjige Oblačenje, Ljubljana, 2006), Zgodba o knjigi (Ljubljana, 2006), Kam greš, Evropa (Ljubljana, 2008), Kamo sutra (Kaj bo z nami; Ljubljana-Zagreb, 2010), Otroci in moda (dopolnjena izdaja knjige Tudi otroci se oblačijo, Ljubljana, 2011), Nežno srce (Ljubljana, 2014) in Prav je - ni prav (Maribor, 2015).

Je soavtor več knjig zbirke Onežimo svet: Sijaj drugačnosti (1999), Žuborenje Slovenije (2004), Kresnica na dlani (2006), Sonce v brlogu (2008), Zemlja ima srce (2009) in Človek o psu - pes o človeku (Maribor, 2016).

Pikica, merlot, nevihta, spokoj ... Anej Sam danes

Glede na dejstvo, da je večina knjig Aneja Sama nastala kot neposreden odziv na bolečo ali razveseljivo resničnost, je razumljiva žanrska raznolikost. Najpogosteje gre za prežemanje esejističnega in literarnega, čista literatura pa je večpomenski pravljični roman Maček maček. Nekaj pa je vsem skupno: ko jih beremo, se nam zdi, da poslušamo grmenje. Čeprav sproža ta vremenska nevšečnost mešane občutke, nas prevzemajo krepčilni, obetavni občutki: po grmenju je zrak vedno čistejši, Nebo jasnejše. Zato si Anej Sam danes deli usodo s tistimi, ki so bili nemirna vest svojega časa.