Usoda knjige Kam greš, Evropa

Natančnejši opis življenjske poti knjige Kam greš, Evropa bi porodil zelo dramatično in poučno knjigo enakega obsega. Namreč, ta knjiga je in je ni.

 

Od bralcev – večinoma neznanih – smo dobili precej odzivov. Neobičajnih. »Največplastnejša analiza slovenske stvarnosti v zadnjih sto letih!« ... »To je up – ne premišljam več o samomoru!« ... »Osamljena v mišljenju, sem mislila, da z mano ni vse, kot je treba – povrnili ste mi samozavest!« ... »Te dragocene neologizme je treba dati na poseben seznam in izročiti javnosti!« ... »Toliko miselnih dosežkov – ali sanjam!« ... »In nihče si ne upa javno spregovoriti o tej knjigi – brezupno!« ... »Vi ste up, Anej Sam!« ... »Ne daj se kurbinim sinovom, Anej Sam!« ...

 

Kam greš, Evropa

Seveda, odzive arhiviramo. So znamenja časa. Potrditev, da vsa srca niso presahnila. In potrditev, da ta knjiga je.

 

Hkrati pa grenka resničnost: Veliko ljudi si želi, še več, potrebuje takšno knjigo, ne vedo pa, da obstaja. Kako to? Knjigo je izdala prostovoljna nevladna organizacija (dejansko nekaj zanesenjakov), ki pogosto nimamo denarja za poštnino, kaj šele za plačevanje presneto dragih reklamnih obvestil. Tisti, ki bi po logiki poslanstva morali obvestiti javnost o izidu te knjige – predvsem je to nacionalna televizija, potem osrednji časopisi Delo, Dnevnik in Večer – so naredili vse, da bi jo omrtvičili. O njej niso zapisali niti črke, imena Aneja Sama v teh medijih nihče ne sme omeniti. Aneju Samu, ki je še pred nekaj leti veliko objavljal v kulturi Dela, bil kolumnist Dnevnika in Večera, danes ne dovolijo objaviti niti popravka objavljene laži. Verjetno je edini državljan, ki ga je dovoljeno javno blatiti, njemu pa se je prepovedano braniti.

 

 PIŠOČA SODRGA TLAKUJE STEZE PRIHODNOSTI

 

Seveda, treba je vedeti, da mediji ne morejo opozoriti na vsako novo knjigo – v Sloveniji je vsako leto okrog šest tisoč novih knjižnih izdaj. So pa razlogi – višja raven literarizacije, izjemni miselni dosežki, žanrska inovativnost, bogastvo neologizmov, posebni avtorski pogum itn. – ki osrednje medije obvezuje k predstavitvi nove knjige. Iz naše predstavitve knjige na tem spletu je razvidno, da je za medijsko obravnavo nekaj dobrih razlogov. Še najboljši dokaz je dejstvo, da se mediji nenehno ukvarjajo s temami te knjige: priseljenci, mešanje kultur, varnost državljanov, smrtna kazen, dileme okrog istospolnosti, komercializacija ženske pojavnosti ... Toda ukvarjajo se površno, opredeljujejo se napačno, neredko tragično napačno. Knjiga pa z močjo nevprašljive argumentacije razkriva vzroke omenjenih pojavov in ponuja nova videnja. Toda za njo se ne ve. In je ni.

  

Ob izidu knjige smo napisali to pismo:

 

Spoštovani!

 

Posebno knjigo – pravijo, da je resnično posebna – je izdalo pravkar ustanovljeno Združenje za večne vrednote Plamenica. Kot spoštovalci znamenitega Voltairovega stališča (Ne strinjam se s tabo, boril pa se bom, da prideš do besede.) vam knjigo izročamo v morebitno oceno. To si dovolimo, ker avtor problematizira za Slovenijo in Evropo usodna vprašanja, njegova stališča pa so nekaj povsem novega.

 

Ker gre za zelo drago knjigo, mi pa smo nekaj prostovoljcev, zbeganih v času brez obraza, in nimamo pojma, kako bomo poplačali tiskarno, knjigo darujemo le tistim, ki jo želijo imeti. Če morebiti menite, da knjiga ni vredna javne obravnave ali vsaj omembe – če je nevredna – jo bomo prišli iskat.

 

Upajoč, da nas boste razumeli, vas srčno pozdravljamo.

 

Ljubljana, 15. 4. 2008                              Tanja Dokler, poslovna tajnica

 

 

Pismo s knjigo smo izročili urednici kulture Televizije Slovenija Darji Korez Korenčan, voditelju oddaje Studio City Marcelu Štefančiču, uredniku Delove priloge Književni listi Igorju Bratožu, resornemu uredniku kulture Dela Petru Kolšku, uredniku kulture Dnevnika Alešu Čaru, uredniku Nedeljskega Dnevnika Zlatku Šetincu, urednici kulture Večera Petri Vidali, uredniku Večerove sobotne priloge Dejanu Pušenjaku, uredniku Financ Petru Franklu, uredniku tednika 7D Bojanu Tomažiču, urednici Maga Mateji Babič, uredniku Mladine Gregi Repovžu, uredniku Demokracije Metodu Berlecu, uredniku Reporterja Silvestru Šurli, uredniku radia MARŠ Mitji Hlupiču, lastniku Radia dur Dušanu Uršiču in književnemu kritiku Mateju Bogataju (pozabili smo, torej, dati na ogled Radiu Slovenija).

 

Mirko Rački: Rajska roža

Ko smo ugotovili, da nihče ni (in ne bo) objavil niti informacije o izidu (le Darja Korez Korenčan nam je vrnila knjigo s pripombo, da zasluži več, kot kratko informacijo o izidu v njeni oddaji, in nas napotila na drugega urednika), smo prosili, da knjigo pridemo iskat. Nekateri so nam jo vrnili po pošti, drugi so omogočili neposreden prevzem, pri nekaterih pa so nas kaznovali (ali to poskusili). Aleš Čar nam ni dal knjige – trdil je, da je ni dobil. Vrnil jo je šele, ko smo mu predočili pisne dokaze o prejemu, njegovo početje pa poimenovali »kraja ali maščevanje«. Zlatko Šetinc in Silvester Šurla nam preprosto ne data knjige, nočeta pa je plačati. Kaznovala sta nas, torej. Isto je poskusil Dušan Uršič – premislil si je, ko smo napovedali prijavo suma goljufije. Večerova prva kulturnica Petra Vidali nam je pisala: »Prosim, da nam knjig, povezanih z vašo založbo, sploh več ne pošiljate« (pri tem je mislila na zbirko Onežimo svet). Zanimivo je, da je knjiga Kam greš, Evropa za Mladino toliko dobra, da jo želijo imeti – plačali so jo in jo obdržali – svojih bralcev pa nočejo obvestiti o izidu.

 

Tako kot s knjigo Milena (celovita zgodba o Mileni Močivnik) smo tudi s to knjigo zedinili slovenske urednike (do knjige se je, kolikor nam je znano, drugače opredelil le urednik kulture Dolenjskega lista Milan Markelj – čeprav mu je nismo poslali v morebitno oceno, jo je prebral in bralcem kvalitetno predstavil).

 

Kakšno knjigo je napisal Anej Sam – ni prav, da sodi založnik (le trdimo, da so razlogi za medijsko obravnavo). Že zdaj pa je jasno, da je slovenska književna kritika skoraj enoglasno uvrstila knjigo Kam greš, Evropa v klub izbranih. Pomislimo na knjige oziroma avtorje, ki so skozi zgodovino končali na grmadi. Spomnimo se življenjske poti knjig iz novejše zgodovine, ko ni več grmad. Knjige, katerim se je večnost poklonila, so bile ob rojstvu masakrirane (pomislimo samo na Kocbekov Strah in pogum ali na Grobnico za Borisa Davidovića, srbskega pisatelja Danila Kiša; tudi v slovenščini je), ali so bile dolga leta obdane s peklenskim molkom. Naj omenimo le en dobro znan primer. Roman Andrea Gida Zemeljska hrana je tako prizadel njegove sodobnike, da noben kritik o njem ni zapisal niti besede. V desetih letih se je je prodalo petsto izvodov. Zanjo pa je leta 1947 Gide dobil Nobelovo nagrado za književnost.

 

In zares, dobro se počutimo v družbi, ki nam jo je dodelila slovenska književna kritika. Kaj pa kritiki?

 

IZBRUHI MOČVIRJA  

 

Očitno je, da je ta knjiga nazorno pokazala različne oblike človeške gnilobe. Prizadela je nacionaliste (slovenske in uvožene), verske fundamentaliste, namišljene genije, votle pomembneže, priložnostne intelektualce, bogsigavedi kakšne vse izrojence. In prav zanimivo je opazovati, kako se »cementira« enotnost v ničevosti različnih kič-ljudi. Neznosnosti nemirne vesti nekateri sploh ne morejo več skrivati.

 

Tone Kralj: Karneval

V nekem trenutku je svetnik Mestne občine Ljubljana Mihael Jarc povedal našemu uredniku (poznata se), da bi kupil nekaj izvodov knjige (odločil se je že na osnovi naslova in kritiške obravnave gradnje džamij v Evropi). Ko je izposojeni izvod prebral, je z nami prekinil vso komunikacijo (verjetno ga moti, da krščanskega Boga Jahvo obravnavamo podobno kot Alaha), knjige pa noče vrniti niti plačati. Prosili smo, urgirali, in – nič.

 

Na težko dojemljiv način se je »poganskemu moštvu« priključil predsednik Krajevne skupnosti Bitnje (Mestna občina Kranj) Boris Oblak. Ko smo iz Dnevnika z dne 24. junija 2008 izvedeli o težavah krajanov idilične gorenjske vasice (»Balkan žuri v hiši zavetja sredi vasi ... Krajani ogorčeni nad hrupom ...«), smo jim hoteli pomagati. Krajevni skupnosti smo izročili knjigo Kam greš, Evropa, opozorili na poglavje, s katerim bi se lahko pripravili na prepričljivejši nastop pred inšpekcijo in policijo, uspešneje branili lastne pravice. Jasno smo zapisali: »Če knjige nočete imeti, jo bomo prišli iskat.« Predsednik KS Boris Oblak je izbruhnil večjo količino strupa – »To je agresivni marketing« – kot ga zmore uvela stara devica ob srečanju milega obraza kake mlade ženske. Prav neverjetno je, kako mu je sovraštvo zameglilo um. Na spletni strani KS je objavil naš odgovor na lastno početje, iz katerega je jasno kot beli dan, da smo ponudili pomoč – »S tem, da smo vam knjigo poslali na ogled, smo se sprijaznili z določenimi stroški ... hoteli smo vam pomagati: neko poglavje poslane vam knjige obravnava prav ta problem, obravnava ga z močjo znanstvene in fenomenološke argumentacije, kateri nihče ne more oporekati ... prišli jo bomo iskat, torej za vas stroškov ne bo« – on pa je v komentarju tega pisma zapisal: »Nepoštena poslovna praksa ... agresija, ki jo izvaja društvo Jasa ...« Naravnost neverjetno. Biblijska resnica: Ti njega s kruhom, on tebe s kamnom! Kaj takega počne grbavec, ko sreča viteza. Je pa zoprno, da je po zaslugi interneta grbavec močan kot vitez. In tako se lahko zgodi, da je prvo obvestilo o nas za kateregakoli bivajočega na planetu: »agresivni profiterji«. O Bog, jadrati s tako gnilobo!

 

Leto dni po izidu knjige je Društvo za večne vrednote Plamenica opravilo raziskavo potrebnosti in zaželenosti knjige Kam greš, Evropa. Knjigo, ki obravnava te teme, na način, kot jih obravnava ta knjiga, želi imeti 92 odstotkov slovenskega prebivalstva (statistični vzorec je več kot relevanten). Medijem, katerim smo pred letom dni izročili knjigo v oceno, je urednik poslal ta dopis:

 

Večer (odgovorni urednik Uroš Skuhala), Delo (odgovorni urednik Darijan Košir), Dnevnik (odgovorni urednik Ali Žerdin), Nedeljski dnevnik (odgovorni urednik Zlatko Šetinc), Mladina (odgovorni urednik Grega Repovž), Demokracija (odgovorni urednik Metod Berlec), Reporter (odgovorni urednik Silvester Šurla), Televizija Slovenija – kulturno umetniški program (urednica Darja Korez Korenčan).

 

BARVANJE SMRTI

 

Pozdravljeni!

 

Preprosto: so knjige, redke knjige, o katerih medij mora poročati. Urednik, ki tega ne naredi, vpisuje lastno ime v antologijo brezčastja.

 

Na relevantnem statističnem vzorcu sem ugotovil: 92 odstotkov slovenskega prebivalstva spoznava z mojo knjigo Kam greš, Evropa prvič v življenju nove dimenzije nekaterih usodnih tem: odmiranje evropskih ljudstev zaradi priseljevanja iz Afrike in Azije; razčlovečevanje človeka z močjo navidezne umetnosti; ubijanje ideje pravičnosti in brutalizacija medčloveških odnosov s »humaniziranjem« kazenske zakonodaje; krepitev različnih oblik spolne izrojenosti – homoseksualnost, pedofilija, zoofilija, nekrofilija – s tragičnimi razlagami spolnosti; deestetizacija človeka in sveta z napačnimi razlagami lepote.

 

Pred letom dni vam je založnik izročil knjigo na ogled – niti informacije o izidu niste hoteli objaviti. Odmisliti knjigo, s katero so prvič v zgodovini slovenskega založništva problematizirane omenjene teme kot del sistematičnega izvajanja razčlovečenja človeka, poskusiti omrtviti knjigo, ki bralca navdušuje in razburja (zapisujoč te ugotovitve, knjige ne vrednotim, morda je pomanjkljiva ali celo slaba), skrivati pred ljudmi knjigo, ki jo – potrjeno je – močno želijo kot »novo videnje stvarnosti«, je resnično kazalec razčlovečenosti. Torej, najprepričljivejša potrditev nujnosti knjige same.

 

Ker knjiga, prava knjiga, ki je s krvjo pisana, ni zaradi avtorja ali ocenjevalca, vas vabim: odmislite mene in sebe, kot sem jaz v tem trenutku odmislil sebe in vas, in povejte ljudem, da knjiga je. Jaz bom še naprej opozarjal na tragično poslanstvo medijev, strastno bom razkrival moralno-intelektualno bedo (večine) urednikov in novinarjev, vi me boste še naprej sovražili. Toda zaradi slovenskega ljudstva, zaradi lastnih otrok, povejte, da se je »zgodila« ta knjiga. Z barvanjem smrti se ji ne bomo izognili.

 

Ljubljana, 20. 5. 09                                                                 Anej Sam

 

Spremljali smo jih pozorno – izsušena srca so ostala v okrožju izparin    

  

DRHALJENJE SLOVENSKE INTELIGENCE

 

Skici za portret naše knjižne kritike dodajamo še nekaj detajlov. Knjigo Kam greš, Evropa smo naknadno izročili v oceno časopisu Bukla, nacionalnemu radiu Val 202 ter uglednemu ocenjevalcu literarnih in publicističnih del, sodelavcu več časopisov, Mateju Bogataju. Bukla je objavila korektno informacijo o izidu; Goran Schmidt, ocenjevalec s kritiško težo na Valu 202, je odgovoril, da se »ne bo spuščal v to« (intelektualni pogum – ni kaj); Matej Bogataj, ki nam vsak teden priporoča kakšno knjigo, je v primeru naše knjige odigral mrtveca.

 

Razpeti med spoznanjem o potrebi po tej knjigi in nemoči, da karkoli naredimo za obveščanje javnosti, smo skupini angažiranih medijskih komentatorjev in intelektualcev napisali to pismo:

 

Vlasta Zabransky: Brez naslova

Tanja Lesničar Pučko, Bernard Nežmah, Lev Kreft, Aleš Debeljak, Vesna Godina, Janko Kos, Matej Makarovič, Sandra Bašič, Boštjan Turk

 

DEMOKRATIČNA EVTANAZIJA IN INTELEKTUALCI

 

Pozdravljeni!  

 

Vemo, da so predvsem uredniki rubrik kultura poklicani k vrednotenju novih knjig, to knjigo pa izročamo na ogled tudi vam. Zakaj? Tisti, ki so najbolj poklicani, da obvestijo bralce (gledalce, poslušalce) o izidu te knjige, si je ne upajo vzeti v roke. Dobesedno. Otepajo se je, kot da bi bila denimo prenosnik virusa HIV. Otepajo se je, ker približno vedo, kaj ta knjiga je. In vedo: če jo preberejo, lahko breme nemirne vesti postane nevzdržno. Z obstoječim (bremenom) pa se še nekako vlečejo za življenjem.

 

Ker v javnosti figurirate kot angažirani intelektualec - če je v interesu slovenskega ljudstva in univerzalnega etičnega ustroja, se »vmešavate« v stvari, ki vas neposredno ne prizadevajo, a imate zagotovljen dostop do medijev -, je prav, da se opredelite tudi do knjige, ki izraža povsem nove razlage - vredne obsodbe ali čaščenja, pozornosti vsekakor - morečih dilem našega časa.

 

Ker smo nekaj prostovoljcev, ki pogosto nimamo denarja za poštnino, to presneto drago knjigo darujemo le tistim, ki jo želijo imeti. Če torej menite, da knjiga ni vredna pozornosti, prosimo, obvestite nas. Prišli jo bomo iskat (lahko pa nam jo vrnete na naše stroške).

 

Za dobro voljo se vam zahvaljujemo in vas lepo pozdravljamo.

 

Ljubljana, 27.8.2009                                                       prof. Tanja Dokler

 

Bila je to lepa priložnost, da intelektualci, sledeč znamenitemu Voltairovemu stališču (Ne strinjam se s tabo, boril pa se bom, da prideš do besede), demantirajo avtorja, ki v knjigi govori o intelektualni bedi in zatrjuje, da Slovenija nima intelektualnega kroga. Ne, potrdili so ga. Še več, nekateri so dodatno razkrili blagovno nrav karakterja in maščevalne strasti.

 

Dobra dva meseca po tem pismu, smo jim napisali teh par vrstic:

 

 

DEMOKRATIČNA EVTANAZIJA IN INTELEKTUALCI (2)

 

Pozdravljeni!  

 

Ugotavljamo, da nimate namena javno spregovoriti o naši knjigi Kam greš, Evropa (če ste morda to storili, prosimo, obvestite nas, vseh medijev namreč ne moremo spremljati; v tem primeru bi se vam posebej zahvalili in vam darovali knjigo). Ker je ta presneto draga knjiga za nekaj prostovoljcev opazen strošek, jo darujemo, kot smo zapisali ob izročitvi v oceno, le tistim, ki jo želijo imeti.

 

Prosimo, sporočite nam, kdaj in kam naj pridemo iskat knjigo (seveda, lahko nam jo vrnete po pošti, tudi na naše stroške).

 

Lepo vas pozdravljamo!

 

Ljubljana, 2.11.2009                                                  prof. Tanja Dokler

 

Niti po tem nam Tanja Lesničar Pučko, Lev Kreft in Bernard Nežmah ne dovolijo prevzeti knjige. Preprosto, nasilno so si jo prisvojili.

 

Zakaj omenjeni intelektualci nočejo poročati o knjigi Kam greš, Evropa, čeprav se s temami knjige strokovno ukvarjajo? Ker so medijski intelektualci. Javno podobo si oblikujejo, moč zagotavljajo in denar služijo z medijskim nastopanjem, ne pa z znanstvenimi deli, doseganjem višjih resnic, bojevanjem za pravico. Tisti, ki so (ideološko) levo pozicionirani, vsak teden nastopijo (če malo karikiramo) v kultnem Studiu City pri Marcelu Štefančiču, desni pa v Odmevih pri Rosviti Pesek (kakšno poslanstvo nacionalne televizije); levičarji so kolumnisti Dnevnika, desničarji Reporterja in Demokracije. Zapisati pošteno besedo o knjigi Kam greš, Evropa bi pomenilo, zameriti se medijem. Izgubiti intelektualno kritje. Kajti avtor je opozoril na trgovino z novinarskimi in uredniškimi položaji (različne oblike korumpiranosti) pri številnih novinarskih odličnikih: Tanja Lesničar Pučko, Aleš Čar, Suzana Rankov, Melita Forstnerič Hajnšek, Petra Vidali, Katja Šeruga, Romana Dobnikar Šeruga, Igor Bratož, Valentina Smej Novak, Danica Petrovič, Sabina Obolnar, Meta Česnik, Bojan Požar, Marjan Horvat ter priložnostnimi kritiki: Manca Košir, Branko Gradišnik, Tatjana Pregl Kobe, Vladimira Rejc …

 

SAMI SEBI HUDIČI

 

»Občutljivost je otopela; čistost se je umazala; čustveni refleksi so manj živi; in vse to mirno prenašamo, vse to sprejemamo« - je svojčas zapisal Gide. Da, torej, naših intelektualcev ne prizadene Kocbekova bolečina, trpljenje in muka - »Moja notranjost mi silovito govori, da moram ostati človeško neodvisen in svoboden, ne samo zgodovinsko uporaben in koristen« - niti ne preseneča. Začudujoča je njihova miselna omejenost: ne vidijo, da pišejo lastne biografije, zaradi katerih bodo jezni. Zelo jezni.

 

»Jelka Strojan na sodišču napadla oškodovanca«; »Romi nad Mesojedca in novinarje pred očmi policije«; »Romi z vilami nad kmeta«; »Švicarji na referendumu proti minaretom«; »S črnci ne moremo živeti, posilstvo je navaden seks«; »Azilanti z Balkana jezijo Nemce«; »Priseljencev je sedemkrat več kot odseljencev«; »Pristni Evropejci postajajo ogrožena vrsta«; »Angela Merkel: Multikulturalnost je zgrešen projekt«; »Sodnica v kazenskem postopku«; »Podkupljivi novinarji«; »Pedofilija v literaturi«; »Zamaskiranci nad gejevskega aktivista« - ni ga torej božjega dneva, ko mediji ne bi, tako ali drugače, potrdili dragocenosti knjige Kam greš, Evropa in poguma avtorja. In lastno gnilobo. Obveščajo namreč, da so »pristni Evropejci ogrožena vrsta«, da je »projekt multikulturalnosti zgrešen«, predstavljajo knjigo nemškega politika Thila Sarrazina (Nemčija uničuje sama sebe), ki danes ugotavlja tisto, kar je Anej Sam ugotovil pred dvema letoma. Knjigo Kam greš, Evropa pa dobesedno skrivajo. Da, notranja gniloba zaradi katere je Cankar krvavel.

 

Tragične razsežnosti človeške bede je na inteligenten način predočila neka bralka Dela in Dnevnika. Iz knjige Kam greš, Evropa je prepisala del razprave o priseljencih in to poslala v objavo Romani Dobnikar Šeruga (takrat odgovorni urednici Dela) in Zlatku Šetincu (takrat odgovorni urednik Dnevnika). Zapisala je, da je tekst prevzela iz neke razprave Alberta Camusa v časopisu Combat, letnik 1947. Zdaj pa pozor: pod naslovom Tako je govoril Albert Camus, oziroma Multikulturalnost, zgodba o neuspehu, sta Dnevnik (4. 11. 2010) in Delo (10. 11. 2010) naravnost zgrabila razlago Aneja Sama. Šele ko se je soočila z realnostjo tožbe, je Romana Dobnikar Šeruga objavila popravek oziroma ime avtorja (Delo,6. 1. 2011). Kaj bi rekel Cankar? Gniloba, notranja gniloba!

 

Avtor te »pohujšljive« knjige in mi, ki jo uvajamo v življenje, o njej resnično nimamo tako visokega mnenja, kot številni drugi: junaki le-te, »varuhi« demokracije, linearni humanisti, »internacionalisti«, nosilci brezpogojne ljubezni, ezoteriki, »unikatni« posamezniki brez kritja ... Menimo, da je knjiga resnično vredna širše pozornosti; vemo, da je avtor zapisal veliko tega, kar množice čutijo, nihče pa si ne upa povedati. Ne mislimo pa, da bo usodno vplivala na človeške usode in civilizacijsko pot. Številni pa jo doživljajo kot bič božji. In okrog Aneja Sama se pletejo nevidne črne mreže. Ožijo se ognjeni obroči.

 

DUŠEVNO POHABLJENI SAŠO HRIBAR

 

Svojevrstni atentat na Aneja Sama je izpeljala nacionalna televizija. Izstavljen račun za knjigo Kam greš, Evropa, ki si jo je prilastil Sašo Hribar, je izkoristil moderator Tednika Janko Šopar in vesoljni Sloveniji sporočil: »Nepoštena poslovna praksa ... Anej Sam nasilno prodaja knjige ... za nenaročene knjige izstavlja račune ... zahteva prepoved prispevka ... grozi ...« (krparijo od prispevka je pripravila Mojca Blažej Cirej).

 

Brad Holland

Zdaj pa poglejmo to človeško gnilobo. Kot je razvidno iz dopisa, ki je zgoraj objavljen, smo nekaterim medijem izročili knjigo v morebitno oceno s pripombo: »Ker gre za zelo drago knjigo, mi pa smo nekaj prostovoljcev ... Če morebiti menite, da knjiga ni vredna javne obravnave ali vsaj omembe – jo bomo prišli iskat«. Ker Sašo Hribar ni spregovoril o knjigi (čeprav je pisana na kožo oddaji Hri-bar) smo ga prosili, da nam omogoči prevzem le-te (dopis z dne 25. junija 2010). Prosili smo še enkrat (dopis z dne 20. septembra 2010), potem pa ugotovili: Gre za že znano prakso nekaterih novinarjev – okoriščanje s takoimenovanimi recenzentskimi izvodi. Sašo Hribar je že leta 2003 na to »finto« (spregovoril bi o naši posebni knjigi Sijaj drugačnosti) pridobil tudi naš arhivski izvod te knjige – o njej nikoli ni objavil niti besede, na vse naše prošnje in urgiranja naj jo vrne, je se je delal gluhega. Ker menimo, da je nacionalna televizija odgovorna za notranjo ureditev, ki omogoča banditska početja novinarjev, smo izstavili račun. In pojasnili. Namesto, da bi opozorili novinarja in začeli spreminjati prakso, so naredili oddajo kot brezdušno ponarejanje dejstev. Niso upoštevali našega argumenta: »Knjigo smo izročili v oceno – obveščanje o dogodkih širšega pomena pa je temeljna funkcija javne televizije – ne z namenom prodaje ...«. Ker je ta falsifikat preblaga kazen za Aneja Sama, je Šopar izgovoril ledeno laž: »Anej Sam grozi«. Državljani pa so prepričani, da uredniki na nacionalni televiziji ne lažejo in to je zares onečaščenje Aneja Sama. Zato torej državljani plačujemo TV prispevek. Da nam ugledni novinarji, voditelji in uredniki nacionalne televizije gledajo v oči in: Lažejo! Kakšni razkrojevalci človeštva!

 

Prav zanimivo je opazovati, kako se ljudje do knjige, ki jo izročimo na ogled (novinarju, knjižničarju, gospodarstveniku, politiku ...) različno odrejajo. Kakšen razpon v učlovečenosti – od čiste doživljenosti in hvaležnosti, da so si knjigo ogledali in jo z obrazložitvijo vračajo ali plačajo, do tiste hlodovske samozaljubljenosti različnih posameznikov, ki so prepričani: Vse lepote tega sveta je treba iztresti pred njihove (praviloma smrdljive) noge. Nekateri torej drago knjigo obdržijo (ali to skušajo) kot potrditev lastne pomembnosti, drugi pa preprosto, ker so škrti. Pa so še tisti, ki se maščujejo, nas kaznujejo; pa tisti, ki so pripravljeni na »poslovni odnos«, toda ob proviziji (vzgojiteljica Waldorfskega vrtca v Mariboru Viktorija Kovačič je svojčas našemu uredniku povedala, da so velike možnosti za donosne posle z Novo kreditno banko Maribor, o tem pa ona odloča, le dogovoriti se je treba; ker »dogovoriti se je treba« mimo redne ponudbe ne sprejemamo, več dragih knjig je nasilno obdržala – kaj je imela v mislih pa vidimo zdaj, ko je njen mož Matjaž Kovačič, takrat predsednik uprave NKBM, obdan s kriminalistično policijo).

 

LEPA MOJCA UBIJA LEPO ČLOVEŠKOST

 

Posebej je zanimivo v politiki. Poslanci Državnega zbora se čedalje pogosteje opirajo na knjigo, citirajo ugotovitve avtorja (omenjajoč ga ali ne). V nekem nastopu na nacionalni televiziji je poslanec Franc Pukšič citiral neko ugotovitev avtorja in povedal, da bi vsi poslanci to knjigo morali brati kot Evangelij. Potem smo se spomnili, da je knjižnica DZ svojčas odklonila nakup knjige in je zato urednik stopil do generalne sekretarke Mojce Prelesnik, ji izročil knjigo na ogled in prosil, da preseže ta nesmisel. Čez nekaj dni nam je Lepa Mojca pisno sporočila (»...v internih aktih Državnega zbora o izvajanju knjižničarske dejavnosti, nima podlage za nakup naših knjig.«). Vsa merila tega dokumenta za nakup novih knjig –  »... vodimo takšno nabavno politiko za nakup publikacij ... upoštevamo potrebe uporabnikov, katerih vprašanja so vezana zlasti na parlamentarna vprašanja, pravo, politiko, Evropsko unijo, družbena vprašanja, zgodovino, referenčno literaturo ... Kupujemo sicer 2-3 izvode ... če je publikacija izrednega pomena za delo Državnega zbora, kupimo dodatno število« – pa obvezujejo knjižnico za nakup večjega števila izvodov te knjige.

 

Helmut Newton

Dobro, ljudje smo takšni in drugačni – razkrojevalci lepe človeškosti in visoki moralni liki – toda, če o funkcioniranju hrama demokracije, o mentalnem zdravju družbe, v znatni meri odloča oseba, ki sploh ni stopila na polje učlovečenosti (gleda te v oči, ponareja dokument Državnega zbora in laže; je pa lepa kot Neronova mati Agripina), je to naravnost zastrašujoče. To pa je naša resničnost. 

 

Del politike pa je tudi to: Nek župan obdaruje to leto že četrtič odličnjake s knjigo Kam greš, Evropa. Drugi pa se čudi, da za knjigo ni izvedel prej, in jo naroča za vse strokovne delavce občine. Tak pa je tipičen odziv naključnih bralcev: »Ravnokar berem knjigo Kam greš, Evropa – hudo! Bravo! Da končno nekdo reče bobu bob.«

 

Knjiga torej živi. Morda bo njeno življenje čedalje močneje. Je pa dejstvo, da bi se lahko Slovenija številnim tragičnim napakam izognila, če bi ta knjiga takoj zaživela po logiki notranje »temperature«. Zato je treba s prstom pokazati na nizkotne gone slovenskega novinarstva, duhovno otopelost in skorumpiranost slovenske inteligence ter »redno stanje« dela politikov.