Borutu Pahorju

 

 

Pozdravljeni, gospod Predsednik!

 

Ne, vaši kritiki niso vsega povedali. Jedru strašnosti vaših dejanj se, žal, niso niti približali. Škodljive posledice vašega vsakovrstnega početja so namreč za Slovenijo tragične in nepopravljive. Na napačno stran življenja ste nekaj generacij preusmerili, vitalne organe »organizma« države ste omrtvičili, bolezen družbe do strašnosti poglobili. Pri tem kršite ustavo in se vsakih nekaj časa znajdete na polju kaznivosti. Prvi državljan – strašno!

 

 

Z osvetlitvijo tistega, kar počnete, toda ne bi smeli, in tistega, kar bi morali, pa ne počnete – bi nastala obsežna in dramatična knjiga. S pismom je problem možno le naznačiti, k celoviti obravnavi spodbuditi. In to sem dobroželjno naredil.

 

 

Gospod Predsednik! V naši ustavi je zapisano, da se »Otrokom zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem« (56. člen); ter da »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo« (57. člen). V Sloveniji so številni otroci lačni, in čedalje več jih je. Še več jih duševno trpi zaradi duševne stiske izkoriščanih staršev in kulturološke odrinjenosti – nezmožnosti zadovoljevanja običajnih potreb po oblačenju, zabavi, druženju, »raziskovanju«, učenju … Procese, ki povzročajo boleče krivice v družbi, posledično pa izkoriščanje in trpljenje otrok, vi nenehno spodbujate, nič pa niste niti poskušali narediti, da bi bolečo stvarnost spremenili. Kratka ponazoritev.

V Državnem zboru vsako leto nagovarjate bodoče odrasle, javna občila vaše »nasvete« razširjajo. »Zavedajte se, da živite v stoletju, kjer je potrebna podjetnost, kjer je treba razmišljati aut-of-the-box, kjer je treba biti drzen, tekmovalen, kjer se je treba truditi biti boljši …« Ta življenjski program ste ponudili osnovnošolcem in srednješolcem v letu 2014 (Mladina, 25. aprila 2014) in takšno razumevanje življenjskega smisla ste osebno ponotranjili in ga prebivalstvu Slovenije ponujate ves čas svojega javnega delovanja.

 

 

To je »proizvodnja« bolnih ljudi, gospod Predsednik! Večje število bolnih državljanov – bolna družba (v tem primeru sem odmislil odsotnost občutka za jezik; pravite: »… v stoletju, kjer je …«, pa še v poslopju Državnega zbora nagovarjate otroke v tujem jeziku). V tem stoletju je, gospod Predsednik, tako kot v vsakem do sedaj, potrebna učlovečenost posameznika. Če učlovečenost je, se vse druge potrebe, resnične potrebe, dogajajo same po sebi, v pravi meri – namišljenih potreb ni. Svetovati otrokom podjetnost – Življenje je podjetje, ki mora prinašati dobiček – pomeni: sodelovati pri ropanju upov, pri razčlovečevanju bodočih odraslih. Učinek poveličevanja podjetnosti v zadnjega četrt stoletja je zastrašujoč: krivice, ki so bile včeraj nepredstavljive, so danes običajnost; skupne dobrine so oropane, družba je pred moralnim bankrotom, malodušnost prežema večino prebivalstva, stvarnost je neznosna.

 

Naprej, čisto dušo otroka obremeniti z zahtevo po tekmovalnosti in premagovanju drugega je resnično – oprostite – zlodejevsko početje. Otrok (človek izvirno) potrebuje prežemanje s sočlovekom, sočutje, stanje: BITI DOBER. Naloga človeka je: Naredi, kar lahko, ne pa: premagaj sočloveka. Zahteva po premagovanju je napačen akord v harmoniji sfer, je strašansko breme za otroka, je uvod v razčlovečevanje, in rezultat je: razčlovečen zmagovalec, ponižan in zafrustriran premaganec. Bolna družba torej. V bolni družbi pa otroci bodo (in še kako so) izkoriščani in zlorabljeni, brez možnosti za pridobivanje ustrezne izobrazbe. Kot najučinkovitejši učitelj – ob vsakoletnem nagovoru v Državnem zboru, jih (in vse nas) vsak dan nagovarjate na različne načine; en vaš »twit« pa lahko izniči celoten življenjski napor vzgojiteljev, učiteljev, gimnazijskih in univerzitetnih profesorjev.

 

 

Gospod Predsednik, po definiciji vašega položaja je krepitev etične vitalnosti družbe vaša prva naloga. Vi pa lastne talente, čas in energijo uporabljate za izpopolnjevanje marketinških prijemov – pred kratkim ste nam po nacionalni televiziji sporočili, da si je za zagotavljanje javne pozornosti treba nenehno izmišljati nove prijeme. To je resnično zastrašujoče. Vi izkoriščate nižje spoznavne zmožnosti dela prebivalstva in si z lepljivosladkimi domislicami zagotavljate priljubljenost. Namesto krepitve etike in miselnih zmožnosti prebivalstva – poveličevanje zapeljivega nesmisla in razkrojevanje umnosti. Namesto opozarjanja na do krvi boleče krivice – zagotavljanje linearne všečnosti. Namesto državniškega poguma – pogum v iskanju infantilne »odštekanosti«. Pa še: vse to počnete v delovnem času, ko bi morali opravljati predsedniške naloge.

Neverjetno!

 

 

Gospod Predsednik! Z vašim življenjskim programom ni možna niti državniška, niti intelektualna, niti človeška samouresničitev. Zraven pa je še neko vaše stanje, zaradi katerega je oškodovana družba – nedoletnost v odnosu do žensk (resnično je tudi to posledica življenjske neuresničitve). Početja pojavno atraktivnih žensk niste sposobni pravilno ovrednotiti. Številne vaše odločitve – za družbo škodljive odločitve – so nastale zaradi dobroizgledajočih žensk z ohlapno strokovno in moralno opremljenostjo. Katerakoli navadna državljanka ne bi mogla oškodovati delavcev gradbenega podjetja ali državne blagajne – Simoni Dimic je Vegrad nekaj brezplačno gradil, NLB pa je njej in sorodnikom zagotovila absurdna posojila (upokojenec Viktor Dimic, star 75 let, je prejel 30-letno posojilo), ki jih bomo vsi državljani odplačevali. Te grdosti je lahko uresničila le kot desna roka premiera oziroma Predsednika republike. Ker ste to vedeli (ali bi morali vedeti), ste sostorilec dejanj –neetičnih, na različne načine škodljivih, verjetno tudi kaznivih. Naprej, med redkimi obsojenci, ki ste jih pomilostili, je Bahtijar Bajrović, lastnik modne hiše Sportina. Pomilostili ste torej klasičnega tajkuna, ne pa, denimo, zdravnice Nade Cesarec, ki si je v tem času »pridelala« kaznivo dejanje zaradi pregorelosti v skrbi za bolnike. Tajkun pa je radodarni donator nevladne organizacije Simone Dimic (pri tem sem odmislil dejavnost Sportine ter vaš oblačilni slog in modno dovršenost vaše tesne sodelavke).

 

Naprej, aktualnega predsednika Komisije za preprečevanje korupcije je izbrala vaša izbranka – dobroizgledajoča Simona Habič. Kako naj bi predsednica nekega društva, ki predvsem skrbi za donacije, prepoznala vrhunsko strokovnost in svetovljanski intelekt kandidata Jaka Demšarja? In je izbrala strokovno in intelektualno povsem neopremljenega člana politične stranke, računajoč, da si bo pri njegovemu šefu (Zoran Janković) lažje zagotavljala donacije za svoje društvo. Državljani pa smo izgubili Komisijo za preprečevanje korupcije. Z izbiro miloglede Mojce Prelesnik (oseba z ozko strokovnostjo in z ugotovljeno etično ohlapnostjo, skrbi predvsem za družinsko odvetniško pisarno) ste pohabili inštitucijo Informacijski pooblaščenec. Vaše tesne sodelavke (zraven je Alja Brglez) so velike porabnice proračunskega denarja, v času sodelovanja z vami pa se jim prihodki čudežno zvišajo. To pa so preresne reči.

 

Gospod Predsednik! V stanju opitosti z umetelno estetizirano pojavnostjo podjetnih žensk ne zaznamujete duhovne gibkosti, harmoničnega blagozvočja, plamteče dobroželjnosti in nemega trpljenja številnih uvidevnih žensk, ki bi lahko veliko naredile za skupno dobro. Povzročate jim boleče krivice, soustvarjate mnenjsko vzdušje, ki spodbuja moralno napačne aktivnosti, razkrajate zdravje družbe. Ob takšni vlogi strežnih žensk v vašem življenju ni mogoče delovati za blaginjo Slovenije. Ustava pa vas k temu obvezuje.

 

 

Slovenski stvarnosti in prihodnosti škodujete zaradi različnih razlogov. Lastni življenjski program ste si izoblikovali kot mladostnik, ko so vam vsak dan ploskali z leve in desne – na modni pisti – vzdihljaji lepih žensk so vas nenehno obdajali. Močno valovanje neoduhovljenih čustev pa upočasni duhovno dozorevanje in posameznik lahko ostane v stanju nedoletnosti. In nenehno mrzlično išče tisto, kar je v obstoječem miselnem in čustvenem predalu najvišje: ploskanje z leve in desne, milogledi »fatalnih« žensk. In zato: ko (priložnostno) omenite vrhunsko umetnost (Prešerna), v isti sapi poveličujete korektno obrt (Avseniki). Ker niste zmožni ustvariti odnosa z umetnostjo in ne morete razumeti niti njenega pomena – najmočnejši dejavnik učlovečenja – počnete takšne strašnosti. Ploskanje množic pa si zagotovite. Zaradi zagotavljanja ploskanja na levi in desni se odločate tudi za sodnike, ki so ideološko opredeljeni, da bi jih lahko »uravnotežili«. S tem pa ste legalizirali novo merilo delovanja sodišč: politična usmeritev. Zastrašujoče! Dobesedno: zastrašujoče!

 

 

V zagotavljanju pozornosti javnosti ste nenehno pokrovitelj tega in onega. Ker vaše svetovalke nimajo celovitejšega vpogleda v našo stvarnost, vi z močjo inštitucije Predsednik republike pospešujete poslovanje zasebnikov, tudi tistih, ki brezdušno izkoriščajo delavce, podpirate nevladne organizacije, ki učinkovito izvajajo procese razčlovečevanja (pri tem pa mastno služijo), krepite aktivnosti tistih, ki pod plaščem »vzvišenega poslanstva« ropajo prebivalstvo.

 

 

Zares, strašno! In tega je ogromno, tega je za obsežno knjigo. Vaš prijatelj Bojan Požar je pred osmimi leti napovedal vašo biografijo. Vi pa ste v svojem kabinetu zaposlili njegovo 22-letno hčer Mašo (politologinja; veste, koliko jih je na zavodu za zaposlovanje) in – napovedana knjiga o vas je šla v pozabo. To je trgovina, gospod Predsednik, bedna trgovina, zaradi katere bi odstopil vsak predsednik hišnega sveta. Hkrati pa je to dokaz, da že zaradi biografije ne morete biti prvi državljan.

 

 

Gospod Predsednik! Vaše prispevanje k oddaljevanju slovenskega človeka od življenjskega smisla je tragično. Enako je tragično vaše učinkovanje pri paralizi vitalnih organov »organizma« država: Ustavno sodišče, KPK, Informacijski pooblaščenec, predvsem pa Predsednik republike. Celovite osebnosti in visoki moralni liki se čedalje težje odločajo za te funkcije. Ali bo, denimo, prof. Boštjan M. Zupančič – človek, ki je v svetovnih relacijah redek spoj najvišjega pravnega strokovnjaka, najcelovitejšega misleca, najpogumnejšega javnega intelektualca – stopil v volilno tekmo? S predsednikom Boštjanom M. Zupančičem bi majhna Slovenija resnično postala dejavnik v bistrenju tragične evropske zamegljenosti, bi povrnila voljo do življenja lastnemu in evropskemu človeku (slovensko in evropsko avtohtono prebivalstvo tone v malodušje – odmira – zaradi ozke pameti in nizke ravni učlovečenosti voditeljev). Zaradi popačene podobe inštitucije Predsednik republike, vloga prvega državljana pa ga verjetno ne zanima. Za Slovenijo: tragično.

 

Gospod Predsednik! Slovenija vam je veliko dala, zares veliko. Vi pa ste državo pohabili, slovenskega človeka od stožerja njegove duše oddaljili. Razumem, da to iz vašega miselnega predala ni vidno. Zato vas prosim, spomnite se na Sokrata. Največji mislec vseh časov je nenehno ponavljal – to je iskreno počel – da premalo ve, in se vztrajno učil od drugih. Lahko mi, gospod Predsednik, verjamete na besedo, da imate le eno možnost, dostojno človeka: zapustiti politiko. S tem bi resnično veliko naredili za Slovenijo in zase.

 

Čeprav mi je nekoliko neprijetno, omenjam dva razloga, le dva, zaradi katerih mi lahko zaupate. Že dlje časa vzgojitelji in učitelji v vsej Sloveniji vgrajujejo v vzgojne oziroma učne procese največ mojih knjig. Z najvišjega mesta torej potrditev, da sem zmožen miselne predelave stvarnosti in da sem etično opremljen (preprosto preverljivo je). Drugič, sem državljan, okrog katerega je največ nasprotujočih si videnj, največ govoric in izmišljotin, srda in odklonilnosti. Še ena večna in univerzalna potrditev odgovorne hoje skozi življenje – zgodovina je dovolj učeča.

Upajoč, da me boste pravilno razumeli, vas dobroželjno pozdravljam!

 

Ljubljana, 17. 4. 2017                        Anej Sam