Človeštvo mora izvedeti, a nihče si ne upa povedati - zato Plamenica.

To smo mi

Plamenica - udruga za vječne vrijednosti

Kraljevec 35, 10000 Zagreb

 

Plamenica - društvo za večne vrednote


plamenica@plamenica.si
www.plamenica.si
GSM: +386 41 390 604

 

ID št.: 36941751

matična št.:2376644

zastopnik: Anej Sam

 

Anej Sam na Facebook-u

 Anej Sam na fb

Plamenica na Facebook-u Plamenica na fb

 

Boste z nami ...

 

O piškotkih

Žigi Turku

Odprto pismo ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigi Turku

 

UČENJE RAZČLOVEČEVANJA

Pozdravljeni, gospod minister!

 

Starši in učitelji, ki se še držijo jedra življenja, so zaprepadeni: pred očmi vseh nas se z močjo šolskega sistema usmerja bodoče odrasle na polje neživljenjskosti. So pojavi v učnih procesih, ki jih mora učlovečeni posameznik pravilno poimenovati: zločin. Da, tudi zločin izvaja država nad otroki.

 

Umetnost, kot najmočnejši dejavnik učlovečevanja mladega človeka, postopoma nadomeščajo stvaritve, ki mrtvičijo plemenitilne občutke in poživljajo razdiralne gone, pustošijo um in krepijo zlobno preračunljivost. Cankarjevo Skodelico kave in druga oprijemališča življenjskosti, na seznamih obveznega in priporočilnega branja postopoma nadomeščajo »nove oblike umetniškega izražanja«, ki pripravljajo bodoče razkrojevalce človeštva (celovito sem to predočil v knjigi Kam greš, Evropa). Isto se dogaja na področju likovne in glasbene vzgoje.

 

»Otroci umirajo, ker ne razširjajo pozitivne energije«

 

Jugoslav Vlahović: Dojenček s povečevalnim steklom
Jugoslav Vlahović: Dojenček s povečevalnim steklom

Zelo učinkovit dejavnik razčlovečevanja z močjo šolskega sistema je tudi tako imenovana filozofija nove dobe (new age, ezoterika, nova duhovnost). Temeljna razlaga te »miselnosti« – naša življenjska pot na tem svetu je določena s prejšnjim življenjem – zanika človeka kot miselno, samostojno osebnost, ki je odgovorna za lastna početja in (bolj ali manj) za lastno usodo. Kot antiteza Homerju, Sofokleju, Horaciju, Danteju, Cervantesu, Shakespearu, Voltaireu, Goetheju, Dostojevskemu, Cankarju in drugim Nebeščanom, ki so nam zagotovili vpogled v Pratemelj, je »nova duhovnost« že vgrajena v izobraževalne procese. Že desetletje uresničuje funkcijo Priročnika za razredne ure tvorba, v kateri je, med drugim, zapisano, da »če prebereš Oshoja, potem ti ni treba nič več brati« ter da »je 40.000 otrok, ki vsak dan umrejo od lakote, samih krivih, ker niso razširjali pozitivne energije«. Podobnih primerov je čedalje več. V učnem procesu, gospod minister!

 

Zgodovina nas uči, da bo zločin, ki se ponavlja, kmalu pravica. Vi pa ste na križišču usod bivajočih v Sloveniji. Zato vas prosim, vživite se v bitje otroka, preden ga izsušena srca potegnejo v odraslost na napačni strani življenja. Otrok je kot mlada rastlina, ki se odpira jutranjemu soncu, je čistost in mir, del Narave, kot je to sapica Zefira. Bitje otroka je uglašeno z bitjem Narave. Odrasli, ki čutijo trepetljaje Narave, opažajo naslednje: Ko fantek prime za roko deklico, se nekaj zgodi v očeh in na obrazu njega in nje – nek trepetljaj v krogu punčice, sapica Zefira na obrazu. In ta trepetljaj, in ta sapica se zgodi le v lepem krogotoku Narave, del katerega sta moška in ženska substanca. In zdaj, se potopimo v srce otroka in poskusimo doživeti razlago odraslih: Tako kot se ljubita fant in punca, se lahko ljubita dva fanta ali dve punci. Narava, del katere je otrok, v tem zaznamuje napačen akord v harmoniji sfer. Človek, ki tega ne doživlja kot zločin, kot strašni zločin, je razčlovečen do strašnosti.

 

Istospolnost ali Sonetni venec

 

Pedofili rinejo v parlament

Gospod minister! Po predavanju lezbijke na neki osnovni šoli (Za strpno in nediskriminatorno družbo; Različnost bogati in podobno so teme, znotraj katerih zagnani zagovorniki istospolnosti že leta izvajajo prevzgojo otrok v vrtcih in osnovnih šolah; zraven pa so psihološko dodelane igrače, slikanice, CD-romi, in drugi »učni pripomočki«) si je učiteljica »drznila« učencem pripomniti, da je dobro, če ima otrok mater in očeta. Potem je bila »zmasakrirana« v tedenski prilogi osrednjega časopisa: »Če profesorica reče kaj takšnega, ne moremo od najstnikov pričakovati, da bodo imeli pozitiven odnos do homoseksualnosti«. In so v osrednjem časopisu zaskrbljeni, kajti »šele 64 odstotkov mladostnikov je pozitivno opredeljenih do homoseksualnosti«.

 

Rodin: Poljub
Rodin: Poljub

Gospod minister! Praksa, da intelektualci zagotavljajo spoštovanje nasilja, ropanja nacionalnega bogastva, izrojene spolnosti in tako naprej, spravlja boljši del prebivalstva v stanje razjedajočega obupa in usmerja na polje samomorilnosti. Od stanja, v katerem je bila homoseksualnost obravnavana kot oblika izrojenosti, do stanja, ko država registrira istospolne zakonske zveze, je bilo veliko težje priti, kot bo iz sedanjega stanja do legalizacije pedofilije, nekrofilije, zofilije in drugih v tem trenutku nepredstavljivih oblik izrojenosti. Učlovečen človek pa noče takšne resničnosti. Tako kot si ne more dovoliti razprave o tem, ali je opoldan dan. Mi pa danes razpravljamo o tem, ali je istospolnost naravno stanje. Kako naj o tem razpravlja človek, ki doživlja umetnost! Umetnost, prava umetnost, pa nastaja v močnem doživljanju veličastnosti Narave in naravnega, v čaščenju vzvišenega sozvočja ljudske biti, v skrbi za življenjski smisel. Od Homerjeve Odiseje, preko Petrarcinega Kanconiera, Shakespearovega Romea in Julije, Prešernovega Sonetnega venca, Tolstojeve Ane Karenine, Hölderlinovega Hiperiona, do Kocbekove Črne orhideje, so neminljivi zakladi, ki jih je porodil čudežni trepetljaj duše ob srečanju moškega in ženske. Ali si kdo lahko predstavlja človeštvo brez umetniških del, ki so nastala v stanju prekipevajoče sreče moško-ženskega prežemanja. Zato bi morebitno razpravo o istospolnosti lahko začeli z dilemo: istospolnost ali umetnost; posledično: istospolnost ali življenjski smisel! Končno: istospolnost ali obstoj človeške vrste!

 

Boljši del človeštva odmira

 

Gospod minister! Na odsotnost učlovečenih izobražencev v potekajoči razpravi kaže dejstvo, da številni nesmisli zagovornikov istospolnosti ostajajo brez odgovora. Navajam le nekaj (sicer jih je za obsežno knjigo):

 

- Vsak ima pravico do sreče.

Kaj pa je z uglašanjem problematičnih (sadističnih, ubijalskih, spolnoiztirjenih…) gonov z etičnim ustrojem človeštva!

 

- Moramo dopuščati svobodo.

Nobena dogovorna oblika spolnosti med odraslimi v Evropi ni prepovedana.

 

- Moramo zagotoviti iste pravice …

Pravice do istospolnosti so. Kot tudi do poskusa spreminjanja Sončnega tira. Posamezniku, ki skuša spremeniti zakonitosti Univerzuma in nas prepričati, da naj počnemo isto, pa ne bomo sledili.

 

-Tudi otroci v tradicionalni družini so lahko v negotovosti.

Lahko, ni pa nujno. V istospolni pa so zagotovo oropani vsaj za tisto, kar je Flaubert formuliral z: »Vse mora imeti svojo poetiko«. Praviloma, za veliko več.

 

- Otroke je treba obvarovati.

Učlovečena starš ali skrbnik sta v logično urejeni družbi edini način, da obvarujemo otroka.

 

- Različnost bogati.

Ali nas bogatijo različne antikulture? Različne oblike kriminala? Različne oblike izrojenosti? Ali le različne oblike lepe človeškosti! Govoriti o bogastvu različnosti brez predznaka, je kazalec nezmožnosti mišljenja ali zastrašujoče zlohotnosti.

 

- Ne bomo se vračali stoletja nazaj.

V iskanju življenjskega smisla, bi se človek moral vrniti 2.500 let nazaj – Sokratov čas je bil najbližje osrčju življenja.

 

- Treba je uzakoniti obstoječe stanje.

Obstoječe stanje je (tudi) korupcija, izsiljevanja, posiljevanja, kraja, ubojstva iz koristoljubja ... Učlovečen človek ni nikoli "potrjeval nekega stanja", temeveč ga je oduhovljal, nadgrajeval.

 

Brad Holland: Ura geometrije
Brad Holland: Ura geometrije

Gospod minister! V predgovoru Hiperionu, je Hölderlin zapisal: »Sramoval sem se, ker me je verjetna sodba občinstva naredila tako pretirano prilagodljivega«. Človek, ki je vzvišeno sledil etičnemu ustroju Antike in je ostal samomorilsko neprilagodljiv do konca, se je sramoval prilagodljivosti. Kako to razumeti? Slikovito razlago nam je zagotovil Wittgenstein: »Kadar črno postane belo, nekateri pravijo: 'V bistvu je še vedno enako'. Drugi pa, kadar postane barva le za neznaten odtenek temnejša, rečejo: 'Zdaj se je pa popolnoma spremenilo'«. Za to gre, in zato je Hölderlin veliki, mi smo majhni. In resnično: če se ne vznemiri zaradi odtenka, je človek zgrešen. Z ritmom prilagajanja na grdost, ki ga je sprejel »moderni« človek, bomo že čez dva desetletja … ali si kdo upa napovedati? Zato vas prosim, gospod minister, poskusite to ozavestiti in dopovedati Evropskim kolegom, da Evropska ljudstva odhajajo, boljši del človeštva odmira.

 

V pričakovanju, da boste povrnili vsaj nekaj upanja slovenskemu narodu, vas lepo pozdravljam!

 

Ljubljana, 29. 2. 2012

Anej Sam

urejanje