Človeštvo mora izvedeti, a nihče si ne upa povedati - zato Plamenica.

Gniloba slovenske in evropske inteligence

Danes je 40.000 otrok do petega leta starosti umrlo od lakote. Tako je bilo včeraj, jutri bo tudi – že dvajset let je ta številka precej »stabilna«.

 

Z nenehnim ustvarjanjem novih oblik krivic – metode zakonitega izkoriščanja delavcev lastniki kapitala izpopolnjujejo; oblike nemotenega izčrpavanja nacionalnega bogastva politiki nadgrajujejo; na nemočnih ženskah izrojenci nizkotne gone zadovoljujejo; z nedotakljivim položajem sodniki »v imenu ljudstva« trgujejo; na miselnih dosežkih učečih posnemovalci paratizirajo; na trudu marljivih se lenuhi redijo; »uporabne« posameznike država časti, lepo človeškost sistemsko ubija ... – potrjuje človek razsrediščenje lastnega uma in srca.

 

Omenjene krivice in nešteto drugih so boleče, ena pa je boleča do neznosnosti. Lačni delavci in v malodušju utapljajoči se drugi državljani, osmešeni dobrotniki in ponižane ženske – vse te krivice je možno nekoliko relativizirati. Odrasli posameznik je vsaj nekoliko vplival na lastno življenjsko pot (če ne drugače, na referendumu o družbeni ureditvi) in vedno ima vsaj nekaj možnosti. Kaj pa otročiček? Da, kaj otročiček! A 40.000 jih je, do petega leta starosti, danes umrlo od lakote.

Anja Kranjc - Nikogaršnji otrok

Anja Kranjc

In, ko nas iz dneva v dan obdajajo nemi kriki od lakote umirajočih 40.000 otrok, poglejmo kaj so prioritete – zaradi česa krvavi svet slovenske in evropske inteligence: bombe v trgovskih centrih ali na maratonskih stezah niso teroristična dejanja pripadnikov verskih skupnosti, temveč protesti brezpravnih posameznikov; poroke med istospolno usmerjenimi in pravica do posvojitve otrok je samoumevno uzakonjenje obstoječega stanja; že s tem, ker so pripadniki človeške vrste, moramo Romom in priseljencem zagotoviti dostojen materialni in duhovni standard; zaporne kazni nižati, bivalne standarde v zaporih višati ... To dopovedati državi in prebivalstvu – je vrh njihovega poslanstva.

 

Vsiljevanje razprav na omenjene in podobne teme pod plaščem skrbi za človekove pravice, je kazalec neumnosti ali pokvarjenosti. Zato se posameznik, ki premišlja o smislu življenja, mora zoperstaviti intelektualni gnilobi našega časa (za biti dober ni dovolj početi dobro – zoperstavljanje zlu je enakovredna sestavina Dobrote). Tem sužnjem kapitala, ki figurirajo kot intelektualci, moramo nenehno dajati na vedenje, kaj mislimo o njih: gniloba človeška! Z minimumom občutka za poslanstvo misleca, bi se morali mobilizirati okrog 40.000 otrok, ki so danes umrli od lakote. Oni pa si zagotavljajo status družbenega odličnika skozi bojevanje za udobnost zločincev in tistih, ki parazitirajo na trudu učlovečenega dela človeštva, skozi razkroj lepega krogotoka Narave ... Nemih krikov štirideset tisočih otrok, ki ta trenutek umirajo od lakote, pa ne slišijo. O, gniloba človeška!

 

Bralce te žalostinke vabim: zberimo se okrog najbolj prvinske potrebe – pravica novorojenčka, da stopi v odraslost! Vse drugo pride po tem. Povabite vaše sobesednike, naj naredijo isto. Morda nas bo toliko, da politikom ne bomo dovolili odpreti ust za karkoli drugega. To bi bil začetek resničnega reševanja vseobsegajoče neznosnosti. Po tej poti (iz te smeri) bi prišli do nesmisla obstoječe družbene ureditve, tragičnosti življenjskega nazora, ki se potrjuje skozi »imeti« ... do vseh nesmislov časa. Če nič drugega, bi rešili sebe.

urejanje