Pasji boji – uvod v človeka-pitbula

Počilo bi srce od bolečine vsakemu, ki bi se le zazrl v pogled bojujočega se kužka v organiziranih pasjih bojih. V tem pogledu valuje zdrobljena duša tega naravnega čudeža ljubezni, požrtvovalnosti, pravičnosti. Zvestoba lastni biti, ki se pri vrsti (canida) ukoreninja že milijone let in vdanost človeškemu prijatelju, so razdvojili s čutnostjo prekipevajočo dušo psa. Kot da bi del duše sledil enemu vzgibu, del drugemu. Duša pa je Univerzum, a ko se ta razsredišči, ni smisla, ni obstoja.

Brez besed.

Situacije, v katerih lahko pes aktivira telesno moč in mentalno potenco za uničenje pripadnika lastne vrste, so zelo redke. Predvsem je to zagotavljanje prestiža pri samici v času parjenja. Toda tudi za takšna stanja je narava vgradila v bitje vrste močne oviralne vzgibe. Bojujoč se za samico, pes (volk, kojot, lisjak ...) prilagaja moč ugriza stopnji nevarnosti in je v vsakem trenutku pripravljen preiti na demonstracijo simbolnih oblik premoči. Dovolj je le, da nasprotnik – z univerzalnim znakom pasjega sporazumevanja – prizna poraz. Tudi v drugih situacijah, ko pride do resnega spopada, se aktivirajo naravni vzgibi »pobratimstva« in boj najpogosteje preide v »ritualno agresijo« – hierarhijski položaj se zagotovi s simbolnimi pravicami.

V genetskem programu psa ni umora v igri. Stožer njegove duše je igra, oponašanje bojevanja, dobrotljivost. Toda petnajst tisoč let odrašča pes ob človeku, odrašča ljubeč. Slediti želji človeškega prijatelja – paziti na hišo, odgnati napadalca, pomagati v nevolji – je ukoreninjeno v njegovemu bitju. Gospodar je z različnimi, psu dojemljivimi znaki – dlan na temenu, priljubljena hrana ... – ustvaril nov »zapis« v njegovi duši: Slediti želji gospodarja je največ!

Razkroj duhovnega ustroja sveta

Pasji boji so resnično boji dveh plasti iste duše. Duše, ki sledi osi, okrog katere je vse, kar vrsta izvirno je, in duše, ki čuti željo gospodarja kot smisel bivanja. Zato so pasji boji najbrutalnejši poseg v zakonitosti Narave, najhujši razkroj duhovnega ustroja sveta. In vsekakor en med najprepričljivejšimi dokazi ničnosti človeške vrste. In zares, ali svet zmore kaj tako ogabnega, ali Univerzum pozna kaj tako srhljivo ogabnega, kot je človek, ki »uživa« v pasjih bojih.

Ker v trenutkih bojevanja pes sliši utrip duše, ki pravi, da mora rešiti gospodarja, tudi če je treba umreti, in utrip drugega dela duše, ki pravi, da njegov nasprotnik ni nasprotnik, je brat, in je to le igra – so trenutki slabosti. Nebojevitosti. In ta ničnik, ki se ima za človeka, je »doumel«: Iz bitja psa odstraniti biološke in psihološke mehanizme, ki omogočajo socialno obnašanje teh milih bitij. S prepletanjem bolj agresivnih ras, ob nenehni selekciji – izločanje mehkejših in »izpopolnjevanje« agresivnih – je nastala nova, paranoično bojevita rasa: pitbul. Razosebljanje pitbula se nadaljuje z individualno selekcijo in trdim treningom.

Pitbul – kazenska ovadba gospodarja

Pri človeški in vsaki živalski vrsti pridejo občasno na svet otroci oziroma mladiči s telesnimi pomanjkljivostmi in psihičnimi ovirami, ki jih poznamo kot različne oblike kretenizma. Takšna rojevanja so nepredvidljiva in neželena. Pitbuli, kot kreteni pasjega rodu – za lastni kretenizem seveda niso krivi – so načrtno ustvarjeni in želeni. Ta oblika kretenizma pa je zastrašujoča. Pitbul ne živi v realnem svetu – nenehno je v stanju biološkega »alarma« prve stopnje. Za njega obstaja le nevarnost – vse živo, kar ga obdaja, so njegovi potencialni morilci. Reši se lahko le, če jih ubije. Nedojemljivo razosebljenost pitbul demonstrira v stanju, ko iz čeljusti noče pustiti že zdavnaj mrtvega nasprotnika. Kot »koncentrat« ene dimenzije, bitje brez elementarne biološke presoje, brez kakršnegakoli vzgiba etike vrste, brez pravice do strahu, kot zadnje ovire idiotizmu, je pitbul »vrhunski dosežek« zlodejevskega v človeku. Novo bitje, kot odraz mentalnega ustroja svojega stvarnika (bojevanje pitbula z drugimi psi preprosto ni pošteno – gre za različne živalski vrsti; pitbul se bori na življenje in smrt, pri kužkih se nikoli ne aktivira ta biološki program).

Jane Alexsander: Klavci

Pitbul je edina živalska vrsta, ki že z rojstvom prihaja v – simbolno – pekel. Oropan vsake radosti bivanja, obdan z nešteto »sovražniki«, ki ga hočejo ubiti, izpostavljen nenehnim brutalnim treningom, odživi pitbul življenje v stanju mučene živali. Ob elementarnem funkcioniranju človeške logike in delovanju zakonskih predpisov, bi vsak pitbul – sam po sebi – pomenil kazensko ovadbo zoper lastnika. Potem pa zoper rejca, preprodajalca in druge v verigi. Toda ni in ne bo. Človeštvo potrebuje pitbula. Kot dejavnika prilagajanja. Navajeni na pitbula, ne opažamo ustvarjanja »novega človeka«. Po podobi pitbula.

Človek se prilagaja – prilagodili se bodo tudi še redki posamezniki, katerim se srce trga pri sami pomisli na pasje boje. Z žarečo lepoto prepojena srca kužkov, bodo, ker so povezana z jedrom Univerzuma, še naprej umirala v sveti žalosti. In ne bi bilo temu bitju težko umreti, ko bi mu dotik mile roke potrdil, da je opravil svojo pasjo dolžnost. Toda, ko se bo v čeljustih pitbula poslavljal z življenjem, na njegovem srcu ne bo dlani človeškega prijatelja.